V ta namen sem sestavil lestvico "najhujših krivcev", ki so moja subjektivna ocena videnega, pogosto pa tudi slišanega, v neskončnih gostilniško ribiških debatah. S pravimi akterji seveda ...
Torej, za prelov je odgovoren predvsem komercialni ribolov, ki je nekakšna siva mešanica legalnega in odtenkov črnih početij. Prvih pet dejavnosti bi zelo težko razvrstil po negativnem učinku, zato imajo vsi številko 1:
1. Ribolov z batanami. Batana je majhen čoln s steklenim dnom in močno lučjo za nočni lov z ostmi. Gre za brutalno učinkovit izlov spečih zobatcev, orad, šargov, hobotnic ipd. Na fb skupini batanaši celo jesen in zimo po brezveternih obdobjih tekmujejo kdo vse je uspel prejšno noč preseči petdesetko (seveda pišem o kilogramih). Absurd predstavlja dejstvo, da EU sofinancira tako početje kot vzpodbujanje tradicije in regionalnega prvinstvenega načina življenja. Moderne batane z nožnim upravljanjem motorjev pa imajo seveda prav malo povezave s čolni na vesla. Tradicionalno vlivanje olivnega olja na mirno gladino ob svetli noči je zamenjalo stekleno dno, uporabo sveč ali vsaj časovno omejenih plinskih svetilk pa električni generator in led reflektorji. Batan je zato vsako leto več, za njimi pa ostaja opustošenje. Ker je vse to početje legalno, ne obstaja prav noben nadzor, rešitev pa je po mojem mnenju zgolj popolna prepoved.
1. Ribolov s plivaricami. Plivarice so uradno namenjene ribolovu plavih rib, predvsem sardel in skuš. V zadnjih letih pa se množično uporabljajo za izlov velikih orad matic. Zgodilo se mi je tudi, da sem na ladji kupoval sardele, ribiči pa so mi ponujali igluna. Koliko je to početje ilegalno, je verjetno vprašanje. Glavna rešitev tu je strog nadzor kvot, ulova in vrste mrež. Kot slišim, je vse to dandanes moč z lahkoto izigrati. Prav tako bi omejil, da plivarice ne morejo loviti bliže kot pet milj od obale. Američani že vejo, zakaj je pri njih vsakršen ribolov z mrežami tako omejen.
Zame nesprejemljiv incident se je zgodil lansko pomlad, ko je plivarica znotraj Lošinjske uvale počistila dve toni palamid v mrestu. Kljub temu, da se ve, kateri lokalni veljak je organiziral akcijo, kam so bile ribe prodane in po koliko ter da je menda prepozna policija na plivarici že izven uvale vseeno opravila nadzor, so vsi akterji ostali nekaznovani. Seveda lahko debatiramo, kaj je botrovalu temu, da je bilo letos v uvali petkrat manj palamid, ostale pa so trikrat manj časa kot prejšnja leta ...
1. Ribolov s kočami. Dejansko opažam, da je ta ribolov v upadu. Koče so seveda same po sebi sporne, ambicije ribičov pa visoke predvsem zaradi nerazumne obsedenosti restavracij in turistov s škampi in škarpenami. Kaj se res ne bi mogli po vzoru kakšnih Avstralcev tu omejiti na lov z vršami? Vkolikor vas bo kdaj zaneslo v Lošinjsko ribarnico štet premale arbune in trlje, so le te verjetno s koče. AIS nadzor nad področjem lova uradno je, praktično pa ... Tega problema ne želi rešiti nihče.
1. Ribolov z mrežami malih ribičev ki to niso. Dobiti "povlastice" za kilometer ali več mrež pred časi ni bilo težko. Večina malih ribičev roko na srce ujame zelo malo rib, cilj pa naj bi bil z malo mrežo napolniti skledo za nedeljsko kosilo. V Malem Lošinju npr. pa obstaja 7-8 profesionalcev, ki v času največjega turističnega pritiska premrežijo vsako plitvejše območje od Osorščice do Ista z mrežo na vsakih 50-100 m. Na sproščen ribolov s težko panulo lahko zato julija pozabite. Izlov je kljub gostem situ skromen in mnogi menijo, ta ti ribiče v glavnem plašijo ribe. Ujeti zobatca zna morda le nekaj ladij, kjer kapitan spretno položi mrežo preko ostrih skalnih robov in strgano mrežo po dvigu hitro zakrpa. Prejšnji teden se mi je eden najbolj aktivnih ribičev ob dvigovanju mreže pohvalil, da je tisti dan že dvigni tri škarpene ter da je letošnji zaslužek že nanesel za en manjši avto. Toliko za občutek, da govorimo o drobižu ...
1. Pomanjanje učinkovitega nadzora nad vsemi vrstami ribolova. Zgleda, da se parangali lahko mečejo povsod in neomejeno. Tradicija pač, tudi to, da se rib ne spušča. V vrše se lovijo jastogi v času lovopusta pred prvim majem. Socialni mir pač. Slabi podvodni ribiči lovijo ponoči z lučjo. Pomanjkanje časa pač, ali kaj je že to v primerjavi z batanami...Na enem od severnejših dalmatinskih otokov se natakar lokalne restavracije redno odpravlja na ribolov s podvodno puško z jeklenkami za zrak. Katastrofa! In najnovejša moda, ki je zimsko nabiranje ježev, tega res ne razumem.
Namerno sem izpustil nekaj "hudodelcev", ki se mi včasih zdijo malce robinhudovski, pa če prav tako izgleda, da zakon ni enak za vse. Poznam nekaj fantov, ki v sezoni s peškafondom naklepajo krepko več kot zakonsko omejenih pet kilogramov lignjev. Še vseeno malenkost proti plivaricam. So tudi tisti domačini, ki se enkrat letno odpravijo uplenit tuno in jo zvečer obrniti na vaški fešti. Pa kateri safari lovec iz prestolnice naj bi jim držal lekcijo tu? In pa na koncu vrhunski podvodni ribiči, ki na tritdesetih metrih minuto dolgo čakajo zobatca. Na srečo je takih malo, od ribe naj bi se na Lošinju menda preživljala dva. A morda se motim ...Pa vsi vi, ki znate z ribiško palico zobatca ali tuno ujeti z obale - vsa čast!
Da ne bo vse tako črnogledo, prilagam še eno nedeljsko fotko ter eno predšihtovsko od tega tedna. Prelova tu ni bilo, ena riba je nad pet kg, ena pa malce pod, lovila pa sva dva.
Ribiški pozdrav in naj ostanete ribolovno uspešni še naslednjih sto let!
