Uporabljam klasičen sistem na grunt (na dno, vaba leži na dnu).
Glavni laks imam Shimano 0,30 mm, potem sledi zogulin (vrtiljka), za predvrvico uporabljam fluorokarbonski laks tudi 0,30 mm ter na koncu Owner trnek, njegova velikost je odvisna od ribe, ki jo pričakujem.
Na glavni laks dam še svinec 40 ali 50 gramov ter med svinec in zogulin eno gumijasto in eno plastično perlo. Perle služijo zaščiti vozla s katerim je laks zavezan na zogulin.
Za orado iščem teren, ki je peščeno-kamnit po možnosti delno porasel z posidonijo.
Do sedaj sem kot vabo zmeraj uporabljal trak lignja ali lovko, letos pa bom najbrž poizkusil tudi z bibijem.
Orada prime vabo z usti ter jo nekaj časa nese, šele potem jo požre in takrat, ko jo požre, je čas za zateg. V nasprotnem primeru ji vabo potegnemo iz ust in z ulovom ni nič. To se vidi tako da se začne laks počasi odvijati z mlinčka nato se ustavi in spet krene.
Sam tistega postanka nisem opazil, sem pa vseeno zmeraj toliko počakal da sem bil siguren, da je požrla vabo.
Ko sem ujel svojo največjo pa je bila situacija malo drugačna. Lovil sem z dvema palicama(ena na grunt in ena na plovec) in sem bil ravno pri tisti z plovčkom, druga pa je mirno čakala na pomolu. In kar nenadoma palica malo poskoči, jaz seveda hitro skočim jo zagrabim in nisem imel živcev, da bi dovolj počakal ampak sem zategnil skoraj prehitro. Najprej sem mislil, da je bilo v prazno in da sem zapel za dno, nakar pa začutim precej močno upiranje na drugi strani. In ko zvlečem ribo na suho ugotovim, da bi skoraj ostal brez ulova. Orada je bila zapeta čisto na koncu spodnje ustnice in ni manjkalo dosti, da bi se mi odpela.

Toliko, na kratko, od mene. Upam da so informacije uporabne, če pa so še nejasnosti pa kar na dan z vprašanji, ne grizemo
