Komarča, podlanica, orata, lovrata, kraljica v ribiškem slengu)
Angl.: Gilt-head sea bream
Franc.: Dourdare vulgare
Nem.:Gemeine goldbrasse
Ital.: Orata
Minimalna mera za orado je 20 cm
Je močna riba, visokega bočno sploščenega telesa. Zaobljena glava z čvrstimi in močnimi čeljustmi je prvo kar se opazi na oradi. Po hrbtu je od glave do repa temno zelenkastih ali modrih tonov, srebrnega odseva (Videl pa sem tudi že popolnoma zlato). Po bokih začne intenziteta barv slabeti in začne prehajati v srebrno, po trebuhu pa v srebrno-belo barvo. Med očmi ima karakteristično zlato progo, nad katero je potem še temnejša, skoraj črna proga. Ne delu škržnih poklopcev in telesa ima črno packo (mrljo).
Čeljusti orade so izredno močne in trde. Takšne čeljusti lahko zmeljejo prav vse kar se znajde med njimi. Ker ima tako trda usta se najostrejši trnek težko prebije/zabije v njih. Največkrat se zatakne globlje v žrelu ali pa na samem robu trdih ust. Repno plavut ima veliko in močno, hrbtna plavut je je visoka in dolga, trebušne so kratke prsne pa dolge.
Zraste do 70cm dolžine in 10kg teže. Ampak taki primerki so izredno redki in jih je težko ujeti, danes za trofejnega velja že primerek težek 4kg. Povprečna ulovljena Orada pa je težka pol kilograma. Drsti se konec jeseni in v začetku zime in takrat se zbira v večje jate. Orada je hermafrodit, v prvem ali drugem letu življenja je samček, nato pa se pri dolžini 30-40cm preobrazi v samičko.
Prebiva v vzhodnem Atlantiku, od Britanskih otokov do rta Cape Verde. Prav tako jo najdemo v celem Mediteranu. V Jadranu je prisotna vzdolž celotne obale. Največ je je v notranjih morjih, ki imajo po možnosti še izvire sladke vode. Prav tako je pogosta po zalivih otokov, tudi na oddaljeni destinaciji kot je Palagruža se jo da ujeti. Ampak vseeno pa najbolj ljubi zaprte, plitke, peščene in obrasle kamnite, zaslajene zalive polne školjk, ježev in ostalih iglokožcev.
Posebno dobra področja so zahodna obala Istre, Limski kanal, Tarski zaliv, Novigradsko morje, Področje Šibenika, pa tudi področje Neretve. Potem omenim lahko še Paška uvalo, pa Lošinjsko področje, ter še razne uvale po Pašmanu in Ugljanu in še in še. V glavnem bi lahko rekli, da kjerkoli so kakšne školjke tam tudi orada ni daleč.
Orada se giblje počasi in samozavestno. Ta flegmatična drža pa je varljiva, saj je v resnici borbena in močna. Hran se z rakci, črvi, školjkami, iglokožci in glavonožci. Je tako popularna, da se je del ribičev specializiral izključno za lov nanjo. Nekje sem prebral izraz, da se imenujejo “Komančerosi” ampak meni je bolj ljub izraz “Komarčerosi” (kot komarča) in se tudi sam deloma prištevam mednje, saj imam večino ribolovnega pribora prilagojenega prav za lov na Orado.
Za vabo sam največ uporabljam trak lignja, med najboljše vabe pa se prištevajo veliki morski črv Eunice, Bibi ter Volek. Pogosto jo lahko najdemo okoli gojišč školjk, okoli lukobranov ter še na mnogih drugih mestih. Pretežno se lovi z drsnim sistemom na dno, čeprav prime tudi na sistem z plovcem.
V toplejšem delu leta se zadržuje v plitvem morju, prihaja do same obale ter se spušča do 20 metrov globine. Po tem, ko opravi mrestitev pa se preseli v svoja globlja prebivališča na 25-40 metrov globine kjer prezimuje v skupinah in se slabše hrani.
Na krožniku je naravnost odlična. Seveda to velja za divjo ribo. Gojena ni vredna niti koščice prave divje orade. Največkrat jo pripravljam pečeno v pečici, naredil sem tudi že filete pečene na ponvi, ki so bili odlični. Tudi na žaru sem jo že jedel pečeno in nimam kaj pripomniti.
