Špar

(Diplodus annularis)

ang.: Annular sea bream
fran.: Sparaillon commun
nem.: Ringelbrasse
ital.: Sparo

Najbrž ga ni ribiča, ki se v svoji ribolovni karieri nebi bil srečal s šparom. Je značilna riba obalnega pasu. In večina začetnikov se prvič sreča prav s šparom. Vabo požre brez premišljanja in se, ko je zapet na trnek močno upira. Prav tako kot pri optrocih je priljubljen med gurmani, ki ga obužujejo pečenega ali v juhi v kateri so vsi “gušti” morja.

Tako kot pri večini Šparidov je telo špara ovalno in visoko bočno sploščeno. Hrbet ima zelenkasto-srebrne barve ali zelenkasto-rumene barve. Trebuh pa ima srebrno-bel. Usta ima čvrsta in močna, v njih pa ima dve vrsti dletastih zob. Ustnice ima debele. Prsne plavuti so velike, zašiljenih vrhov, medtem ko je repna velika. Na korenu repa se nahaja črna proga, ki je karakterističa zanj. Prav zaradi te proge ga velikokrat tudi zamenjajo z ušato oz. ušato z njim.

Zraste do 24 cm dolžine in okoli 400g teže in je zato med najmanjšimi iz družine šparidov. Pri dolžini 10cm postane spolno zrel in takrat je star okoli leto dni. Živijo v jatah in se mreste v poletnih mesecih.

Živi vzdolž celotne Jadranske obale, s tem, da je številčnejši na severnem Jadranu. Skoraj bi se lahko reklo, da številčnost špara pada proti jugu. Največ jih je okoli rečnih ustjih, znotraj velikih zalivov in luk kjer je dno muljnato in przornost morja zmanjšana. Taki kraji so recimo ustje Neretve, Podgorski kanal, Kaštelski zaliv, zahodna obala Istre… Odgovarja mu muljnato in peščeno dno, številen je nad morskimi “travniki” posidonije. Najslabše pa je poseljen na trdem kamnitem dnu. Prihaja do same obale in plitvine. Drži se plitkih vod, ampak najdemo ga lahko tudi na spoštovanja vrednih globinah.

Glede hrane ni izbirčen hrani se s školjkami, črvi, ribjim mesom, polži, kruhim itd. Če mu vržete pravo vabo nebo dolgo razmišljal, ampak bo kar hitro popadel ponujeno. Več kot jih je v jati, večja je konkurenca med njimi in manj pazljiv je pri vzemanju vabe. Lovi se ga lahko z lahkim odmetom iz obale ali barke. Laks naj bo debel največ 0,30 mm. Špara kapitalca ponavadi ulovimo slučajno, med lovom kake druge ribe. Pri lovu z obale ga moramo iskati okoli lukobranov in ob rivah, tudi kanalizacijskih iztokov se ne ogiba. Čudovito je v nepreglednih livadah posidonije videti odbleske njihovih teles od sonca.