Ko se Povraz dotakne dna je ponavadi prva riba ki se znajde na trnku Kanjec. Dandanes ga zaradi njegove majhnosti požrešnosti in morda samomorilske nagnjenosti ne vidimo radi preveč na trnku. Saj s svojo požrešnostjo preprečuje ulov drugih bolj zaželenih rib. Ni pa vedno bilo tako. Nekoč, ko ribiška še ni bila tako težka in je bilo rib dovolj so bili tudi Kanjci neprimerno večji. Takrat s eni šlo na Fratre, Arbune ali neko podobno ribo, ampak se je po kosilu ali zvečer šlo z čolnom na priljubljeno pozicijo z Kanjci. Čoln se je prepustilo toku in samo z občasnimi zavesljaji se je popravljala smer, v vodi pa so po dnu vlekli svinčeno utež z dvema trnkoma iznad nje. Mnogi so na tak način svojim družinam priskrbeli obrok. Od takrat izvira ljubezen domačinov ob morju do Kanjca. Od takrat tudi naziv sistemu s katerim danes ribiči lovijo vse možne vrste rib, razen ene, tiste po kateri je sistem dobil ime.

Povraz se večinoma uporablja za lov s čolna. Z njim lovimo od nekaj metrov globine pa vse do velikih globin. V plitvejšem, do 20 metrov globine, se največ ujame špar, bukva, giro, arbuna, fratra, celo pauka, škrpino, kanjca, pirko in razne druge ribe. Na ta način lovi se največje število različnih rib. Da bi namenoma ulovili določeno vrsto ribe je treba njej prilagoditi sistem, vabo, čas ribolova in pozicijo. na večjih globinah pa se ulovijo predvsem kirnje, ugorji, kovači itd…

Majhna globina zahteva ribolov z najbolj finim priborom, uporabo fluorokarbonskih predvrvic, majhne ostre trnke. Globlje ko lovimo, bolj grob postaja sistem. Zaradi umikanja rib v večje globine se lahko prčakuje boljše ulove na globinah 30 in več metrov. Včasih so bili sistemi preprosti, glavni laks s svinčeno utežjo na koncu in nekaj stranskimi vrvicami. Dandanes pa postajajo sistemi za povraz čedalje bolj komplicirani. Za pritrjevanje stranskih vrvic se uporabljajo plastične perle ali kovinske vrtiljke, ki dovoljujejo stranski vrvici rotacijo 360° okoli glavne vrvice in preprečujejo zapletanje, itd…

Nekako najosnovnejši povraz bi bil, da vzamemo laks na koncu privežemo svinčeno utež, katerega gramaža je odvisna od pogojev v katerih lovimo in nad svinčeno utežjo v razmaku nekaj 10 cm naredimo zanke na katere potem pritrdimo stranske vrvice, ki so lahko različnih dolžin, na koncu stranskih vrvic pa pritrdimo trnke.

Današnji bolj komplicirani sistemi pa so sestavljeni iz glavnega laksa na katerega so pritrjene/privezane perle/vrtiljke in skozi katere gredo, ali so nanj privezane, potem stranske vrvice. Po možnosti fluorokarbonske stranske vrvice. Prednost takega sistema je da se v morju obrne tako kako teče tok in se zaradi tega laks manj zapleta. Nihče od nas pa ne mara potem razvozlavati takih godelj ki nastanejo ob zapletanju laksa. Debelina glavnega laksa in stranskih vrvic varira odvisno od rib, ki jih imamo namen loviti.

Za fratra recimo uporabimo glavni laks debeline 0,25 mm in stranske vrvice 0,22mm. za špare 0,20mm in 0,18mm. Za arbune pa enako kot pri fratru. Vse naveze so dolge 160cm, razlikujejo pa se po dolžini stranskih vrvic, ki so lahko dolge 25, 35 in 45cm.

Ni pa to pravilo, vsak ribolovec si bo namreč sam prilagodil dolžino naveze in stranskih vrvic glede na pogoje v katerih bo lovil. Na splošno pa naj bi bil sistem za lov fratra primeren za lov tja do 30m globine, potem pa bolj kot se gre globoko debelejši postajajo glavni laks in stranske vrvice.

Na sliki se vidita dva načina pritrjevanja stranske vrvice na glavni laks. Prvi je s pomočjo perle, ki je 2x preluknjana ena luknja poteka pod kotom 90° glede na drugo.

Tako, upam da sem napisal večino glavnih stvari…

Na splošno pri vseh sistemih velja, da je toliko sistemov kolikor je ribičev. Zato tudi nisem točnih mer in debelin pisal, ker to je prepuščeno vsakemu ribiču posebej na izbiro.