Lahka panula

Uvod

Tale sestavek je namenjen predvsem začetnikom tega načina ribolova, če boste tudi ostali našli kaj uporabnega, si bom pa štel v čast.

Lahka panula je po definiciji ribolov iz čolna za katerim vlečemo umetno ali živo vabo in je namenjena lovu manjših morskih plenilcev: ušate, brancini, manjša plava riba (šuri – šnjuri, skuše, lokarde), manjši gofi, lice, lampuge in palamide, iglice in še kaj. Na lahko panulo lahko gledamo tudi z vidika obtežitve, ki je v primerjavi s težko panulo bistveno manjša, v večini primerov pa niti ni potrebna, po drugi strani pa je lahko vse do 250 g ali več npr. pri obtežitvi turške panule ali t.i. »sabikija«. Iz tega vidika se mi zdi primerneje uporabiti prvo definicijo. (vir: Pesca in Mare)

Oprema

Lahka panula je zelo primerna za začetnike te vrste ribolova kakor tudi za poznavalce. Je zelo zanimiv, atraktiven in dinamičen način ribolova. Potreben je čoln lahko tudi majhen (jaz uporabljam Maestral 9 dolžine 3 m z Yamaho 2,5 KM).

Palica:
Priporočam palice hitrejše akcije, izmetne mase (casting weight) 30 – 100g (srednje trda konica). Sam največ uporabljam Daiwa Procaster 2,4 m c.w. 40 – 80g. Načeloma pridejo po moje v poštev vse palice za vijačenje, da le niso »premehke«. V tem načinu ribolova se namreč večinoma uporabljajo umetne vabe, ki imajo kar nekaj upora med vleko za čolnom in »mehkejše« palice niso najbolj primerne, preprosto zato, ker jih že upor zaradi vabe precej upogne. Poleg tega so tudi manjši morski plenilci precej živahne in borbene ribe.

Rola:
Rola mora biti kvalitetna in dovolj močna. Priporočal bi role za vijačenje, seveda pa bo vsaka kvalitetna rola primerne velikosti uspešno opravila nalogo. Jaz uporabljam Daiwa Procaster 3500, zares odlična rola, ki je v resnici vredna vsakega centa. Pomembno je, da ima rola dovolj veliko kapaciteto laksa: vsaj 100 do 150 m 0,30 mm, bolj zaželjeno je 150 m. Zelo uporaben bi znal biti tudi manjši multiplikator, kakršni se uporabljajo za vijačenje (sam ga še nisem preizkusil), čeprav imajo načeloma klasične role večjo hitrost navijanja.

Vrvica in predvrvica:
Za vrvico priporočam monofilament (laks) od 0,30 mm do 0,35 mm, po potrebi lahko tudi debelejši, ampak upoštevajte, da ima debelejši laks tudi večji upor, ki ga boste še kako občutili na palici in roli. Nosilnost vrvice naj bo nekje nad 6 kg, saj se lahko z nekaj sreče ujame tudi večja riba. Glede pletenice (špage) nimam izkušenj. Po moji oceni pa je zaradi elastičnosti za lahko panulo bolj primeren laks, saj imajo nekatere ribe, ki jih lovimo zelo nežne čeljusti (npr. ušata, šur) in jih z neelastično »špago« kaj hitro poškodujemo (pretrgamo), kar onemogoča izpust manjših primerkov, pogosto pa lahko pomeni izgubo lepega plena.

Najpomembneje pa je, da so palica, rola in vrvica usklajene oziroma prilagojene druga drugi.

Predvrvica naj bo dolžine vsaj 1 m, lahko tudi več. Vsekakor daljšo predvrvico priporočam pri uporabi »špage«, saj do neke mere ublaži in kompenzira njeno neelastičnost. Debelina je seveda odvisna od debeline osnovne vrvice: približno od 0,23 mm do 0,30 mm. Glede materiala so gotovo mnenja zelo deljena, nekateri prisegajo izključno na fluorokarbon, moje praktične izkušnje pa govorijo, da je navaden laks ravno tako primeren. O proizvajalcih ne bom, ker glede tega nisem strokovnjak, ampak verjemite tudi z najboljšim in najdražjim laksom ne bo uspeha, če se ne »poklopijo« tudi vse ostale stvari vključno s srečo. Sam večinoma uporabljam lakse Sufix.

Vabe:

Vsak ima svojega favorita, pa vendar bom o tem po moje ključnem in najpomembnejšem delu lahke panule napisal kar nekaj vrstic. Možno je uporabiti več različnih vrst vab:
•    Živa vaba (gavun in druge manjše ribe), ker z živimi vabami nimam nobenih izkušenj, o tem ne bom pisal.
•    Vabe živalskega izvora (ne najdem bolj ustreznega izraza): izkušnje imam s trakom izrezanim iz plašča lignja, lahko bi bila verjetno tudi sipa. Na tak način sem ujel tudi manjšega gofa. Včasih so uporabljali tudi kožo brancina ali pauka in drugih rib.

•    Umetne vabe (varalice): tu bom najdaljši, ker imam s tem tudi največ izkušenj in uspehov. Po mojih izkušnjah je najpomembnejše to, da imamo čim večjo izbiro umetnih vab in jih po potrebi seveda tudi menjavamo dokler ne ugotovimo katera najbolje »dela« v določenem trenutku. Nekaj uporabnih namigov: glede na vremenske razmere priporočam uporabiti vabe nekoliko temnejših (sivih) odtenkov v oblačnem vremenu in vabe živih in svetlečih barv v svetlem sončnem vremenu. Pa še zelo pomembna in po moje ključna podrobnost, ki je nisem zasledil še nikjer drugje, saj jo očitno vsi zelo dobro skrivajo in varujejo: po mojih izkušnjah več rib ulovijo umetne vabe, ki imajo v svoji notranjosti kroglice, ki delujeo kot nekakšne ropotuljice. Sam uporabljam umetne vabe večih proizvajalcev: Rapala, Yo-zuri in Daiwa, uporabljal sem tudi že DTD. Vsak ima svojega favorita, moja »ljubljenka« je zaenkrat Daiwa Dr. Minnow in to upravičeno. Ima tudi pomembno pomanjkljivost, namreč trneke slabe kvalitete (ob ulovu lokarde dolge 40 cm in težke več kot 0,5 kg, se je eden celo odlomil), kar pa se da rešiti zelo enostavno z zamenjavo trnekov. Pošteno je omeniti dejstvo, da je ta vaba v osnovi namenjena ribolovu v sladkih vodah, ampak dokler tako dobro lovi v morju se nihče ne sekira zaradi zarjavelih trnekov. Možno je uporabiti umetne vabe najrazličnejših dizajnov. Sam imam najboljše izkušnje z wobblerji v obliki ribice, dobro lovijo tudi vabe v obliki manjših lignjev ali sipic, plavo ribo pa tudi vabe s »peresi« oz. resicami, ki jih lahko izdelamo tudi sami, vendar jih jaz ne uporabljam, razen sabikija, pa še to zelo malo. Naj omenim še predivo za lov iglice.

(Daiwa Dr. Minnow, precej oguljen in z zlomljenim trnekom)

Zdaj pa še o nekaterih podrobnostih. Wobblerje delimo v osnovi na plavajoče (floating), toneče (sinking) in lebdeče (suspending). Zlasti za začetek priporočam uporabo plavajočih, predvsem zato, da ne boste dragih vab puščali na dnu ob ustavljanju ali ostrejših zavojih čolna. Drugače pa je izbira odvisna od vrste ribe, ki jo nameravamo loviti. Drugi pomemben podatek, ki ga moramo upoštevati pri izbiri wobblerja je tudi podatek kako goboko se potopi ob vleku (oznaka na škatli npr. 1,0 do 1,5 m). In še tretja stvar velikost. Tu izbiro prepuščam vam, jaz uporabljam velikosti od 5 cm pa do 11 ali 12 cm.

(Lokarda (40 cm, dobre pol kile), dva šura in ušata)

Sistem:

Konstrukcija sistema: obstaja več variant, vsak naj najde svojo, zame pa je najljubša in najbolj uporabna sledeča: zanka na glavni vrvici, sponka, vrtljivka, sponka, zanka na predvrvici, predvrvica, manjša vrtljivka s sponko na koncu predvrvice. Omenjeni sistem je zelo prilagodljiv in omogoča hitro in enostavno montažo ali zamenjavo morebitne obtežitve na glavni vrvici, demontažo ob pospravljanu opreme, enostavno menjavo predvrvice in kar je ključnega pomena hitro in preprosto menjavo umetnih vab.

Obtežitev:

Glede obtežitve sem poskušal že marsikaj, vse je seveda odvisno od vrste ribe, ki jo želimo loviti. Za doseganje večjih globin je potrebno kar nekaj obtežitve v obliki dvojno konusnih svincev mase od 5 do 10 g, ki jih dodajamo in razporejamo do željene skupne obtežitve. Problem pri panuli in obtežitvi pa je seveda ta, da v kolikor uporabimo večjo obtežitev, ki je razporejena na daljšem odseku laksa in lovimo s palico seveda ta, da moramo zadnji del vrvice naviti ročno, ker svinci seveda ne gredo skozi vodila palice. V tem primeru je nujna uporaba snemljivih svincev namenjenih prav za to vrsto ribolova. Glede na moje izkušnje in moj okus pa zlasti za začetek svetujem vleko brez vsake obtežitve, saj številni wobblerji dosegajo zelo zavidljive globine brez dodatne obtežitve (tudi 5 m in več). In še najpomembnejše: večina rib, ki jih lovimo z lahko panulo se pretežno ali vsaj deloma hranijo blizu površine ali celo tik pod njo. Iz tega in drugih praktičnih vzrokov (zapenjanje vabe na dno, v mreže…) sem v zadnjem času popolnoma opustil obtežitev in lovim na vlek izključno brez vsake dodatne obtežitve. Z obtežitvijo, ko je vaba potovala precej blizu dna na globinah 5 – 10 m, sem lovil predvsem vedno požrešne in nenasitne manjše roprarice (knezi, pirke, pauki in podoben plevel – prosim oprostite izrazu) in skoraj že obupal nad tem načinom ribolova.

(Lokarda, ½h “gušta”)

Način vleka

Hitrost:
Gotovo ste vsi brali razprave na forumih in raznih revijah, knjigah in še čem zlasti glede hitrosti vleka. Ko sem začenjal s to vrsto ribolova nekako pred tremi leti, sem kar pil vse to »strokovno znanje«. Sedaj se temu le še smejim, ker vozel gor ali dol ne predstavlja praktično nobene razlike. Iz svojih izkušenj lahko povem le to, da je potrebno umetno vabo vleči hitreje kot živo. Za vse tiste ljubitelje številk pa naj podam zgolj grobo oceno: hitrosti med 3 in 7 vozlov, bi morale biti dobre za umetne vabe. Sploh pa na svojem čolniču seveda nimam brzinomera, zato hitrost izberem po občutku. Kot zanimivost naj dodam, da sem svoji prvi ribi (ušata in gof, obe ribi porcijski) na panulo ujel celo iz kajaka na vesla. Vem da se zdi povsem neverjetno, a je čista resnica! No, toliko o hitrosti.

Globina:
Večinoma izbiram vabe, ki dosegajo globine nekje med 0,5 m in 2,0 m. Glede globine vode pa zelo koristen nasvet: vsi nasveti, ki sem jih do sedaj dobil ali prebral glede lahke panule, so mi svetovali vlek v plitvini, čim bližje obali. Verjemite, rezultati niso bili nič kaj spodbudni, saj »porcijske« ribe nerade zaidejo v plitvine, razen izjem (brancini pozimi), oziroma se v plitvinah zadržujejo čim krajši čas, ker se tam ne čutijo varne. Druga stvar je seveda, če se obala zelo hitro in strmo spušča in že na nekaj metrih oddaljenosti dno doseže globino 10 m in več. Skratka pri vleku panule se ne ozirajte na oddaljenost od obale ampak na globino vode. Po moji oceni panule nima smisla vleči v vodi plitvejši od 10 m vsaj ne večino časa. Jaz večinoma izvajam ribolov na meji, ko ravno še vidim dno (lovim izključno na Hrvaških otokih), velikokrat pa tudi v precej globlji vodi, zlasti za plave ribe. Vsekakor ne škodi, če si predhodno teren malo ogledamo po možnosti z masko, da vidimo kje se nahajajo ribe, po možnosti v istem času ko nameravamo loviti.

Dolžina spuščene vrvice:
Odviti je potrebno vsaj 30 m vrvice, rajši pa več (40 – 60 m). To je odvisno seveda tudi od hitrosti vleka, ob večji hitrosti odvijem več vrvice. Vse te mere so približne, lahko pa si za začetek na vsakih 10 m laksa neredite oznako z alkoholnim flomastrom.

(Ušate v dveh nadstropjih, večerja za 4 osebe)

Drugi parametri

Čas ribolova:
Najboljše uspehe sem imel zgodaj zjutraj pred ali takoj po sončnem vzhodu in ob sončnem zahodu. Pomemben vpliv pa ima tudi luna. Bolj uspešen sem bil v času, ko je bila luna vidna.
Vreme:
Ne lovite sredi dneva po največji vročini in izogibajte se brezveterja (bonace) razen zgodaj zjutraj in zvečer. Več uspeha sem imel tudi ob rahlem ali srednje močnem vetru in delni ali tudi pretežni oblačnosti, celo dežju.

Drugi faktorji:
Bodite pozorni tudi na obnašanje galebov. Letos sem opazil, da so verjetno še boljši kazalec za izbiro ribolovnega terena kormorani. Kar je po svoje logično, tam kjer je dosti kormoranov je dovolj hrane zanje (malih rib), na katere pa pod površino prežijo tudi drugi plenilci, ki jih radi vidimo na trneku, še rajši pa lepo zapečene na krožniku. Opazujte tudi dogajanje na vodni gladini in bodite pozorni zlasti na jate manjših ribic, ki v obupu, da bi se rešile pred plenilci skačejo iz vode in pogosto bežijo v plitvine, takrat poskusite na tistem mestu povleči svojo panulo.

Za konec še vrste rib, ki sem jih uspel uloviti in v zadnjem času večino tudi pojesti: ušata (najpogostejši ulov), šur (šnjur, šarun, trnobok), lokarda, dva manjša gofa, pauk, pirka in knez. Ciljano lovim predvsem ušate, ker je to moja najljubša riba in tudi ena izmed najokusnejših. Če je pečena na gradeli, se mirno lahko primerja z orado, seveda pa je to stvar okusa. Menim, da je lahka panula najboljši način ribolova ušat, saj jih na druge načine niti ni preprosto ujeti.

(Ušati, podlaga je pokrov kante Jupola z premerom 30 cm)

Spisal RibAr