Sledeči prispevek je namenjen ribolovu iz barke v njegovem ožjem pomenu, saj pod ribolov iz barke sodi tudi panula, lov z ostmi, parangalom, verical jigging in še kaj. Torej govoril bom o ribolovu iz mirujočega plovila (zasidranega ali privezanega na bojo) oziroma ustavljenega plovila, ki ga nosi tok z uporabo »klasičnih« vab (organskega izvora). Prispevek namenjam začetnikom te vrste ribolova z namenom, da jim skarjšam začetne »muke« in tipanje v temi. Iz barke lahko lovimo zelo veliko ribjih vrst, naj naštejem le najpogostejše ulove: riboni, fratri, špari, šargi, pici, orade, kantarji, šuri, bukve, menule, moli…

(PIsan ulov, od l. proti d: bukve, orada, ribon in špar)

Oprema:

Palica:
Palico je potrebno prilagoditi obtežitvi sistema, ki jo izberemo glede na globino in jakost morskih tokov. Glede na obalni ribolov je po moje potrebno izbirati palice z bolj občutljivimi konicami (zelo hitre in super hitre akcije). Detekcija ugriza na 40 m globine s »tršo« in »počasnejšo« palico, je namreč zelo težavna, saj je glavni detektor prav vrh palice. Kdor se misli resneje ukvarjati s to vrsto ribolova, naj izbere palico izdelano prav za to zvrst ribolova. Cene dobrih palic se začnejo že nekje od 20€ naprej. Zelo dobre se mi zdijo palice z zamenljivimi konicami, ki imajo  različno izmetno maso (casting weight – c.w.). Termin izmetna masa pri ribolovu iz čolna sicer ni najbolj posrečen, ker s palico ne izvajamo metov, ampak vabo spuščamo na željeno globino, kar prinese s seboj kar nekaj težav v zvezi z izražanjem in razumevanjem. Torej c.w. palice naj bo vsaj 50g (mislim na palice namenjene in izdelane prav za to vrsto ribolova), kar pomeni, da palica prenese skupno obtežitev (svinec + vaba) do 50g. Sedaj bo verjetno hitro jasno zakaj so smiselne palice z zamenljivimi konicami: ob lovu na globini 20m redkeje potrebujemo svince težje od 50g, pri lovu na 40 ali 50m pa seveda izbiramo težje svince in seveda zamenjamo konico palice.

Nikar ne spreglejte dejstva, da so palice za ribolov iz barke narejene nekoliko drugače. Praviloma imajo manjše vodilne obročke, ker z njimi ne izvajamo metov, zelo občutljive in mehke konice ter relativno tog preostali del palice (zelo hitra akcija).  Na sploh pa oznake glede izmetne mase c.w. vsaj po mojem razumevanju nimajo enakega pomena pri palicah za lov iz barke in palicah za lov iz obale, to pa preprosto zaradi dejstva, da s prvimi vabo in svinec spuščamo, pri drugih pa mečemo. Npr. palica za vijačenje, ki jo uporabljam za lahko panulo Daiwa Procaster 3500 ima c.w. 40 – 80g in je proti palici za ribolov iz barke Daiwa Bolentino twin tip (c.w. 20 – 90g) pravi »kol« (kljub podobni izmetni masi), ki seveda ni najbolj primeren za ribolov iz čolna, ker ne omogoča dovolj dobre detekcije ugriza. Seveda govorim o konici palice, ki je pri palici za lov iz čolna res zelo mehka in občutljiva ter seveda ne bi dolgo »prenašala« metov ob obtežitvi 50g. Torej v kolikor ne nameravate uporabljati specialnih palic za lov iz barke (kar je za začetek povsem dobro), potem svetujem čim mehkejšo konico in čim hitrejšo akcijo, ker te specifikacije (akcija) običajno ni najbolj enostavno najti na palici, naj bo c.w. ustrezno manjši npr. 10 – 40g, da bo konica dovolj občutljiva. S tako palico boste še vedno brez težav spuščali (ne metali) svince z maso nekje do 70g. Še najbolj praktično pa je, da občutljivost vrha palice preizkusite »na roki« in zaupate svojim občutkom.

Pri dolžini palice bodite praktični, predolge palice so v čolnu z omejenim prostorom nerodne, prekratke pa predstavljajo težavo ob večjem ulovu. Po mojih izkušnjah dolžina od 150 do 400cm, nekateri prisegajo tudi na večje dolžine (morda imajo večje čolne ). Vsekakor pa dolžina palice po mojih izkušnjah ni najpomembnejša. Jaz uporabljam dve palici ena je dolžine 210cm (Daiwa Bolentino twin tip 20-90g / 50-150g), druga pa 300cm (Spro – klasična palica, c.w. 20-40g ). Obe sta teleskopski, kar ima pri ribolovu iz čolna svoje prednosti.

Rola:
Rola naj bo dovolj robustna in močna, da bo kos obremenitvam ob vlečenju svincev težkih 70 in več gramov iz globin 40 in več metrov. Tu so kraparske role, ki jih mnogi uprabljajo za lov iz obale kar dobra izbira, vse več proizvajalcev pa izdeluje tudi role posebej namenjene za morski ribolov iz barke, nekatere imajo celo atest za morsko vodo. Jaz uporabljam Shimano baitrunner 6500. Prosti tek role pride prav pri spuščanju sistema v globino, saj zagotavlja bolj enakomerno in nadzorovano spuščanje kot odprta rola. Baitrunner rola pa seveda ni pogoj, zgolj za ilustracijo in vtis, da ne bo kdo kakega (pre)majhnega »mlinčka« (pre)obremnjeval. Kapaciteta role naj bo vsaj 100 – 120m laksa 0,30mm. Če uporabljate predenico (špago) pa je lahko kapaciteta ustrezno manjša, ker imajo »špage« dosti večjo nosilnost ob enakem premeru, še vedno pa seveda velja, da naj je bo na roli seveda vsaj 100 – 120m.

Vrvica:
Večne dileme glede monofilamenta (laksa) in predenice (špage) ne bom niti načenjal. Jaz zaenkrat uporabljam laks, največkrat 0,30mm. Seveda pa je izbira odvisna od pričakovanega ulova in seveda od globine in obtežitve sistema. Za večje globine in obtežitve izberemo laks večje nosilnosti. Nosilnost vrvice izberite glede na pričakovani ulov, po mojih izkušnjah je to od 3kg pa navzgor, lahko tudi manj, ampak s tem tvegate izgubo kapitalnih ulovov. Ne pozabite, največja riba vedno pobegne.

Predvrvica in predvez:
Nekateri prisegajo na fluorokarbon, jaz pa pravim, da nikakor ni obvezen, zlasti na globinah več kot 20 ali 30m. Jaz predveze izdelujem v glavnem iz laksa, seveda ustrezno manjše nosilnost kot je tista od glavne vrvice. Variant predvezov je ogromno. Za natančnejši opis je najbolje pogledati v revijo Ribolov na Jadranu (nekdanji Pesca in Mare), mislim da je odličen članek o tem v aprilski ali majski številki. Tudi sam veliko idej črpam iz omenjene revije. Podal bom le nekaj praktičnih nasvetov.

Moj klasičen predvez za lov iz čolna: zanka na glavni vrvici, sponka, vrtljivka, sponka, zanka na prdvrvici, predvrvica s tremi trneki (dolžina pram od 15 do 30cm, zadnja je montirana tik nad svinec, tako da lovi pod svincem na samem dnu), vrtlivka s sponko na katero je pritrjen svinec. Omenjeni sistem omogoča hitro menjavo obtežitve in konice palice, enostavno menjavo predvrvice in enostavno demontažo sistema ob pospravljanju palice.

Prame na predvrvico montiram preko manjše vrtljivke, katere hod omejim z dvema malima svincema ali perlicama, hod svinca ali perle pa omejim s frančiškanskim vozlom. V zadnjem času se veliko piše o montažah preko tehnosfer. To nameravam preiskusiti v bližnji prihodnosti, sistem bom poskusil izdelati sam, možno pa jih je tudi kupiti. Izogibajte se uporabi t.i. T-vrtljivk (trokrakih vrtljivk), ker po mojih izkušnjah ne delajo dobro, tiste »ta dobre« pa so precej drage.

O obtežitvi sem praktično vse že napisal, prilagodite jo svoji palici, globini na kateri lovite ter jakosti morskih tokov – nekako od 30g navzgor.

Trneki:
Izberite jih glede na pričakovani ulov. Jaz največ uporabljam velikost 4, včasih tudi večje (če se hočem izogniti drobižu).

(Mol, ujet v bližini Izole pozimi)

Vaba:

Večna tema, ki je ne nameravam razrešiti. Podal bom le svoje izkušnje in mnenje. Po moji oceni je ob upoštevanju vseh karakteristik dobre vabe daleč najboljša vaba ligenj: enostavno in praktično povsod dostopen, relativno poceni, lahko ga poljubno zmrzuješ in odtajaš, je dovolj čvrst, da ga drobiž takoj ne razcefra in praktično vse ribe, ki jih lovimo iz barke ga rade »pomalicajo«. Poleg lignja uporabljam tudi sardelo, ki pa ima eno hudo pomnjkljivost, je namreč zelo mehka in jo drobiž praktično takoj razcefra (vem, lahko bi jo zamotal v elastiko, pa se mi ne da). Običajno obesim na dva trneka trak lignja, na enega pa kos sardele. Večinoma ulovim omembe vredne ribe na tiste trneke, kjer je bil ligenj (v cca. polovici primerov mi ulov celo pusti vabo). Torej zakaj vztrajam pri sardeli? Preprosto zato, ker je zelo »aromatična« in vsebuje veliko maščob, maščobnih kislin in sokov, ki bolj učinkovito privabljajo ribe kot »žilavi« ligenj (še zlasti, če ne brumate). Seveda so dobre tudi ostale vabe kot so: veliki morski črv, razne školjke in polži (zlasti volek), bibi za orade, »koreanci«, kozice in še kaj… Vendar so te vabe večinoma težje dostopne in drage (črv, bibi, »koreanci«) ali pa za moj okus zahtevajo preveč časa za nabiranje ali lovljenje (volek in druge školje in polži, kozice). Moja običajna praksa je, da kupim 1kg lignjev (tistih malih japonskih za cca. 25 Kn) in 1kg sardel (za cca. 20 Kn), nato pripravim manjše paketke in jih zamrznem. To običajno zadostuje za 10 – 14 dni.

(Moli in menole, juha je bila odlična)

Sredstva za privabljanje (brum):

Letos sem ga uporabil le nekajkrat, ker je bilo rib dovolj. Pošteno povem, da z »brumanjem« nimam velikih izkušenj. Uporabljam pripravljeni brum: sardelino olje + mivka. To lahko naredite tudi sami, jaz vsekakor bom, ko mi ga bo zmanjkalo. Postopek samega brumanja je približno sledeč: vsamemo eno dobro (moško) pest bruma in ga damo v žensko najlonsko nogavico (prej lastnico povprašajte, da ne bo hude krvi ), ki jo privežemo na vrv (lahko sidrno, če smo zasidrani) in spustimo do dna, nato pa malo privzdignemo in fiksiramo, tako da visi približno 0,5m nad dnom. Za brum sem uporabljal tudi zmlet star suh kruh (kruhove drobtine), pa neke vrste »pastelo« (moka, najcenejše sardele iz konzerve in najcenejši topljeni sir in voda). Kot njaboljši način aplikacije se je pokazala že omenjena nogavica, ki ne prepušča večjih delcev hrane, prepušča pa arome, ki jih nosi tok.

Pozicije in tereni:

Te mora izbrati vsak sam, seveda glede na vrste, ki jih želi loviti. Po mojih izkušnjah so dobra izbira večje uvale z globino vsaj 20m in prepadne podvodne stene največkrat na zunanji strani otokov (če imate ustrezno plovilo) tudi različne večje podvodne čeri okoli katerih se globina morja hitro spusti in mesta z močnim tokom (npr. ožine in prehodi med otoki ter rti, kjer pa se je pogosto težko sidrati). Univerzalnega recepta tu ni. Oziroma je: »Iščite in boste našli.«
Dodatek administratorja: Zelo koristno je imeti pri sebi Fish Finder, da lahko odkrijemo take terene, ki se iz globin dvigujejo proti gladini.

(Riboni (desno), dva šura (levo spodaj); ribe levo zgoraj ne poznam, mislim pa, da pripada rodu Pagellos (sorodnik ribona))

Za konec še tole: pri ribolovu v globinah večjih od 20m, bodite pozorni na hitrost navijanja laksa ob ugrizu ribe, saj ob prehitrem dviganju le-te nimajo dovolj časa za izenačevanje tlačnih razlik, ki nastanejo ob dvigu iz globine, zato pogosto pride do poškodb (zlasti občutljiv je mehur, ki rad pogleda skozi usta). Seveda problem nastane, če je ulov podmerski in ga zaradi poškodb ne moremo spustiti. Dolžnost vsakega pravega ribiča je, da ribjemu fondu prizadene čim manj škode

Spisal: RibAr

Tale sestavek je namenjen predvsem začetnikom tega načina ribolova, če boste tudi ostali našli kaj uporabnega, si bom pa štel v čast.

Lahka panula je po definiciji ribolov iz čolna za katerim vlečemo umetno ali živo vabo in je namenjena lovu manjših morskih plenilcev: ušate, brancini, manjša plava riba (šuri – šnjuri, skuše, lokarde), manjši gofi, lice, lampuge in palamide, iglice in še kaj. Na lahko panulo lahko gledamo tudi z vidika obtežitve, ki je v primerjavi s težko panulo bistveno manjša, v večini primerov pa niti ni potrebna, po drugi strani pa je lahko vse do 250 g ali več npr. pri obtežitvi turške panule ali t.i. »sabikija«. Iz tega vidika se mi zdi primerneje uporabiti prvo definicijo. (vir: Pesca in Mare)

Oprema

Lahka panula je zelo primerna za začetnike te vrste ribolova kakor tudi za poznavalce. Je zelo zanimiv, atraktiven in dinamičen način ribolova. Potreben je čoln lahko tudi majhen (jaz uporabljam Maestral 9 dolžine 3 m z Yamaho 2,5 KM).

Palica:
Priporočam palice hitrejše akcije, izmetne mase (casting weight) 30 – 100g (srednje trda konica). Sam največ uporabljam Daiwa Procaster 2,4 m c.w. 40 – 80g. Načeloma pridejo po moje v poštev vse palice za vijačenje, da le niso »premehke«. V tem načinu ribolova se namreč večinoma uporabljajo umetne vabe, ki imajo kar nekaj upora med vleko za čolnom in »mehkejše« palice niso najbolj primerne, preprosto zato, ker jih že upor zaradi vabe precej upogne. Poleg tega so tudi manjši morski plenilci precej živahne in borbene ribe.

Rola:
Rola mora biti kvalitetna in dovolj močna. Priporočal bi role za vijačenje, seveda pa bo vsaka kvalitetna rola primerne velikosti uspešno opravila nalogo. Jaz uporabljam Daiwa Procaster 3500, zares odlična rola, ki je v resnici vredna vsakega centa. Pomembno je, da ima rola dovolj veliko kapaciteto laksa: vsaj 100 do 150 m 0,30 mm, bolj zaželjeno je 150 m. Zelo uporaben bi znal biti tudi manjši multiplikator, kakršni se uporabljajo za vijačenje (sam ga še nisem preizkusil), čeprav imajo načeloma klasične role večjo hitrost navijanja.

Vrvica in predvrvica:
Za vrvico priporočam monofilament (laks) od 0,30 mm do 0,35 mm, po potrebi lahko tudi debelejši, ampak upoštevajte, da ima debelejši laks tudi večji upor, ki ga boste še kako občutili na palici in roli. Nosilnost vrvice naj bo nekje nad 6 kg, saj se lahko z nekaj sreče ujame tudi večja riba. Glede pletenice (špage) nimam izkušenj. Po moji oceni pa je zaradi elastičnosti za lahko panulo bolj primeren laks, saj imajo nekatere ribe, ki jih lovimo zelo nežne čeljusti (npr. ušata, šur) in jih z neelastično »špago« kaj hitro poškodujemo (pretrgamo), kar onemogoča izpust manjših primerkov, pogosto pa lahko pomeni izgubo lepega plena.

Najpomembneje pa je, da so palica, rola in vrvica usklajene oziroma prilagojene druga drugi.

Predvrvica naj bo dolžine vsaj 1 m, lahko tudi več. Vsekakor daljšo predvrvico priporočam pri uporabi »špage«, saj do neke mere ublaži in kompenzira njeno neelastičnost. Debelina je seveda odvisna od debeline osnovne vrvice: približno od 0,23 mm do 0,30 mm. Glede materiala so gotovo mnenja zelo deljena, nekateri prisegajo izključno na fluorokarbon, moje praktične izkušnje pa govorijo, da je navaden laks ravno tako primeren. O proizvajalcih ne bom, ker glede tega nisem strokovnjak, ampak verjemite tudi z najboljšim in najdražjim laksom ne bo uspeha, če se ne »poklopijo« tudi vse ostale stvari vključno s srečo. Sam večinoma uporabljam lakse Sufix.

Vabe:

Vsak ima svojega favorita, pa vendar bom o tem po moje ključnem in najpomembnejšem delu lahke panule napisal kar nekaj vrstic. Možno je uporabiti več različnih vrst vab:
•    Živa vaba (gavun in druge manjše ribe), ker z živimi vabami nimam nobenih izkušenj, o tem ne bom pisal.
•    Vabe živalskega izvora (ne najdem bolj ustreznega izraza): izkušnje imam s trakom izrezanim iz plašča lignja, lahko bi bila verjetno tudi sipa. Na tak način sem ujel tudi manjšega gofa. Včasih so uporabljali tudi kožo brancina ali pauka in drugih rib.

•    Umetne vabe (varalice): tu bom najdaljši, ker imam s tem tudi največ izkušenj in uspehov. Po mojih izkušnjah je najpomembnejše to, da imamo čim večjo izbiro umetnih vab in jih po potrebi seveda tudi menjavamo dokler ne ugotovimo katera najbolje »dela« v določenem trenutku. Nekaj uporabnih namigov: glede na vremenske razmere priporočam uporabiti vabe nekoliko temnejših (sivih) odtenkov v oblačnem vremenu in vabe živih in svetlečih barv v svetlem sončnem vremenu. Pa še zelo pomembna in po moje ključna podrobnost, ki je nisem zasledil še nikjer drugje, saj jo očitno vsi zelo dobro skrivajo in varujejo: po mojih izkušnjah več rib ulovijo umetne vabe, ki imajo v svoji notranjosti kroglice, ki delujeo kot nekakšne ropotuljice. Sam uporabljam umetne vabe večih proizvajalcev: Rapala, Yo-zuri in Daiwa, uporabljal sem tudi že DTD. Vsak ima svojega favorita, moja »ljubljenka« je zaenkrat Daiwa Dr. Minnow in to upravičeno. Ima tudi pomembno pomanjkljivost, namreč trneke slabe kvalitete (ob ulovu lokarde dolge 40 cm in težke več kot 0,5 kg, se je eden celo odlomil), kar pa se da rešiti zelo enostavno z zamenjavo trnekov. Pošteno je omeniti dejstvo, da je ta vaba v osnovi namenjena ribolovu v sladkih vodah, ampak dokler tako dobro lovi v morju se nihče ne sekira zaradi zarjavelih trnekov. Možno je uporabiti umetne vabe najrazličnejših dizajnov. Sam imam najboljše izkušnje z wobblerji v obliki ribice, dobro lovijo tudi vabe v obliki manjših lignjev ali sipic, plavo ribo pa tudi vabe s »peresi« oz. resicami, ki jih lahko izdelamo tudi sami, vendar jih jaz ne uporabljam, razen sabikija, pa še to zelo malo. Naj omenim še predivo za lov iglice.

(Daiwa Dr. Minnow, precej oguljen in z zlomljenim trnekom)

Zdaj pa še o nekaterih podrobnostih. Wobblerje delimo v osnovi na plavajoče (floating), toneče (sinking) in lebdeče (suspending). Zlasti za začetek priporočam uporabo plavajočih, predvsem zato, da ne boste dragih vab puščali na dnu ob ustavljanju ali ostrejših zavojih čolna. Drugače pa je izbira odvisna od vrste ribe, ki jo nameravamo loviti. Drugi pomemben podatek, ki ga moramo upoštevati pri izbiri wobblerja je tudi podatek kako goboko se potopi ob vleku (oznaka na škatli npr. 1,0 do 1,5 m). In še tretja stvar velikost. Tu izbiro prepuščam vam, jaz uporabljam velikosti od 5 cm pa do 11 ali 12 cm.

(Lokarda (40 cm, dobre pol kile), dva šura in ušata)

Sistem:

Konstrukcija sistema: obstaja več variant, vsak naj najde svojo, zame pa je najljubša in najbolj uporabna sledeča: zanka na glavni vrvici, sponka, vrtljivka, sponka, zanka na predvrvici, predvrvica, manjša vrtljivka s sponko na koncu predvrvice. Omenjeni sistem je zelo prilagodljiv in omogoča hitro in enostavno montažo ali zamenjavo morebitne obtežitve na glavni vrvici, demontažo ob pospravljanu opreme, enostavno menjavo predvrvice in kar je ključnega pomena hitro in preprosto menjavo umetnih vab.

Obtežitev:

Glede obtežitve sem poskušal že marsikaj, vse je seveda odvisno od vrste ribe, ki jo želimo loviti. Za doseganje večjih globin je potrebno kar nekaj obtežitve v obliki dvojno konusnih svincev mase od 5 do 10 g, ki jih dodajamo in razporejamo do željene skupne obtežitve. Problem pri panuli in obtežitvi pa je seveda ta, da v kolikor uporabimo večjo obtežitev, ki je razporejena na daljšem odseku laksa in lovimo s palico seveda ta, da moramo zadnji del vrvice naviti ročno, ker svinci seveda ne gredo skozi vodila palice. V tem primeru je nujna uporaba snemljivih svincev namenjenih prav za to vrsto ribolova. Glede na moje izkušnje in moj okus pa zlasti za začetek svetujem vleko brez vsake obtežitve, saj številni wobblerji dosegajo zelo zavidljive globine brez dodatne obtežitve (tudi 5 m in več). In še najpomembnejše: večina rib, ki jih lovimo z lahko panulo se pretežno ali vsaj deloma hranijo blizu površine ali celo tik pod njo. Iz tega in drugih praktičnih vzrokov (zapenjanje vabe na dno, v mreže…) sem v zadnjem času popolnoma opustil obtežitev in lovim na vlek izključno brez vsake dodatne obtežitve. Z obtežitvijo, ko je vaba potovala precej blizu dna na globinah 5 – 10 m, sem lovil predvsem vedno požrešne in nenasitne manjše roprarice (knezi, pirke, pauki in podoben plevel – prosim oprostite izrazu) in skoraj že obupal nad tem načinom ribolova.

(Lokarda, ½h “gušta”)

Način vleka

Hitrost:
Gotovo ste vsi brali razprave na forumih in raznih revijah, knjigah in še čem zlasti glede hitrosti vleka. Ko sem začenjal s to vrsto ribolova nekako pred tremi leti, sem kar pil vse to »strokovno znanje«. Sedaj se temu le še smejim, ker vozel gor ali dol ne predstavlja praktično nobene razlike. Iz svojih izkušenj lahko povem le to, da je potrebno umetno vabo vleči hitreje kot živo. Za vse tiste ljubitelje številk pa naj podam zgolj grobo oceno: hitrosti med 3 in 7 vozlov, bi morale biti dobre za umetne vabe. Sploh pa na svojem čolniču seveda nimam brzinomera, zato hitrost izberem po občutku. Kot zanimivost naj dodam, da sem svoji prvi ribi (ušata in gof, obe ribi porcijski) na panulo ujel celo iz kajaka na vesla. Vem da se zdi povsem neverjetno, a je čista resnica! No, toliko o hitrosti.

Globina:
Večinoma izbiram vabe, ki dosegajo globine nekje med 0,5 m in 2,0 m. Glede globine vode pa zelo koristen nasvet: vsi nasveti, ki sem jih do sedaj dobil ali prebral glede lahke panule, so mi svetovali vlek v plitvini, čim bližje obali. Verjemite, rezultati niso bili nič kaj spodbudni, saj »porcijske« ribe nerade zaidejo v plitvine, razen izjem (brancini pozimi), oziroma se v plitvinah zadržujejo čim krajši čas, ker se tam ne čutijo varne. Druga stvar je seveda, če se obala zelo hitro in strmo spušča in že na nekaj metrih oddaljenosti dno doseže globino 10 m in več. Skratka pri vleku panule se ne ozirajte na oddaljenost od obale ampak na globino vode. Po moji oceni panule nima smisla vleči v vodi plitvejši od 10 m vsaj ne večino časa. Jaz večinoma izvajam ribolov na meji, ko ravno še vidim dno (lovim izključno na Hrvaških otokih), velikokrat pa tudi v precej globlji vodi, zlasti za plave ribe. Vsekakor ne škodi, če si predhodno teren malo ogledamo po možnosti z masko, da vidimo kje se nahajajo ribe, po možnosti v istem času ko nameravamo loviti.

Dolžina spuščene vrvice:
Odviti je potrebno vsaj 30 m vrvice, rajši pa več (40 – 60 m). To je odvisno seveda tudi od hitrosti vleka, ob večji hitrosti odvijem več vrvice. Vse te mere so približne, lahko pa si za začetek na vsakih 10 m laksa neredite oznako z alkoholnim flomastrom.

(Ušate v dveh nadstropjih, večerja za 4 osebe)

Drugi parametri

Čas ribolova:
Najboljše uspehe sem imel zgodaj zjutraj pred ali takoj po sončnem vzhodu in ob sončnem zahodu. Pomemben vpliv pa ima tudi luna. Bolj uspešen sem bil v času, ko je bila luna vidna.
Vreme:
Ne lovite sredi dneva po največji vročini in izogibajte se brezveterja (bonace) razen zgodaj zjutraj in zvečer. Več uspeha sem imel tudi ob rahlem ali srednje močnem vetru in delni ali tudi pretežni oblačnosti, celo dežju.

Drugi faktorji:
Bodite pozorni tudi na obnašanje galebov. Letos sem opazil, da so verjetno še boljši kazalec za izbiro ribolovnega terena kormorani. Kar je po svoje logično, tam kjer je dosti kormoranov je dovolj hrane zanje (malih rib), na katere pa pod površino prežijo tudi drugi plenilci, ki jih radi vidimo na trneku, še rajši pa lepo zapečene na krožniku. Opazujte tudi dogajanje na vodni gladini in bodite pozorni zlasti na jate manjših ribic, ki v obupu, da bi se rešile pred plenilci skačejo iz vode in pogosto bežijo v plitvine, takrat poskusite na tistem mestu povleči svojo panulo.

Za konec še vrste rib, ki sem jih uspel uloviti in v zadnjem času večino tudi pojesti: ušata (najpogostejši ulov), šur (šnjur, šarun, trnobok), lokarda, dva manjša gofa, pauk, pirka in knez. Ciljano lovim predvsem ušate, ker je to moja najljubša riba in tudi ena izmed najokusnejših. Če je pečena na gradeli, se mirno lahko primerja z orado, seveda pa je to stvar okusa. Menim, da je lahka panula najboljši način ribolova ušat, saj jih na druge načine niti ni preprosto ujeti.

(Ušati, podlaga je pokrov kante Jupola z premerom 30 cm)

Spisal RibAr

Tehniko lova na dnu (sistem leži na dnu) uporabljamo predvsem pri lovu Šparidov (Orada, Fratar, Pic, Šarg, Špar, Ovčica, Arbun, v nekaterih primerih celo Zubatac,…), kot tudi pri lovu brancina, ter še pri nekaterih drugih ribah, ki živijo pri dnu.

Dno, ki ga izbiramo za to vrsto lova, je predvsem peščeno, kamnito, mivkasto, skalnato, ter razne kombinacije že naštetih vrst dna (kamnito-peščeno,…).

Za čas lova izbiramo rano jutro pred zoro in zvečer pred zahodom sonca. Seveda pa ni prepovedano loviti čez celi dan, saj nas tudi sredi dneva lahko presenetijo ulovi. Prav tako velja da je za lov ugodnejši začetek plime in plima sama. Ampak toliko kolikor je ribičev toliko je tudi mnenj gdaj naj bi se lovilo.

Sam se na čas in pogoje kaj dosti ne oziram, edino v neveri in hudem nalivu ali vetru ne lovim. Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da lahko ribe prime kadarkoli, če je le trnek v vodi.

Sistemu za lov na grunt pravimo tudi odmet in njegovih izvedb je veliko. Lahko ga imamo s fiksnim, ne drsnim svincem, ali z drsnim, z dvema ali enim trnkom itd. tukaj spet velja da je sistemov toliko kot ribičev.

Nekako najbolj osnovni sistem naj bi bil z drsnim svincem in na koncu laksa trnek z vabo, pri tem sistemu lahko svinec zdrsne čisto do trneka in vabe.

Nekoliko bolj razširjen sistem je najbrž sistem z pred vrvico, pri tem na glavni laks navlečemo drsni svinec potem zavežemo na konec laksa vrtiljko in nato na drugo stran vrtiljke zavežemo predvez, ki je običajno tanjši kot glavni laks, v dolžini 30-50 cm. Na predvez pa zavežemo trnek. Tak sistem pokaže svoje prednosti predvsem, če zapnemo za skale in moramo vse skupaj utrgati, saj v tem primeru izgubimo zgolj trnek z vabo, svinec pa nam ostane. Če zapnemo s svincem, recimo v kako špranjo v skalah, potem nam predvez seveda nič ne pomaga in utrgamo kompleten navez.

Malo sem risal in narisal tole kar vidite zgoraj.

Ko sem ravno govoril o sistemih lahko povem kakšen sistem uporabljam sam, morda bo komu v pomoč pri uvajanju v to zvrst ribolova.

Na glavni laks navlečem svinec v obliki kaplje teže od 40-60 gramov, odvisno kakšni pogoji vladajo in kako daleč moram vreči, nato naprej gumeno in nato še plastično perlo. Perle služiijo zaščiti vozla, ki spaja glavni laks z vrtiljko, saj se lahko kar hitro zgodi da se svinec drgne ob vozel in ga s tem obrabi le ta pa v najneprimernejšem trenutku popusti. Potem odrežem 30-50cm fluorokarbonskega laksa za predvez in ga na eni strani zavežem na vrtiljko na drugo stran pa privežem trnek, ki je ponavadi znamke Owner velikosti 1ali 2 ali 1/0 ali 2/0.

Vse skupaj zgleda nekako takole:

Kar zadeva vabe lahko uporabimo skoraj vse kar najdemo ob obali ali v vodi. Najbolje pa se obnesejo razni črvi kot so bibi in veliki morski črv, potem školjke, trak ali lovka lignja, kos sipe ali hobotnice, sardela, rak samotar itd. Edino le kakšen kruh in razne pastele niso preveč primerni saj bi pri udarcu z vodo razpadli in odpadli s trnka.

Upam da sem povedal vsaj večino glavnih stvari, ki jih je potrebno upoštevati in znati itd., če sem pa kaj pozabil me lepo prosim opomnite na forumu, katerega link je tudi na prvi strani te strani.  Prav tako so dobrodošla vprašanja.

Tehnika naj bi imela svoje korenine na japonskem in je bila razvita za lov na “obleganih” terenih kot so podvodni grebeni in podvodne razbitine.
Torej kako jo izvajamo?

Prvo seveda rabimo potrebno opremo, tako da bomo zaceli kar z palico…, tudi tu obstajajo seveda palice namenjene prav VJ. Sestava palice gre pa nekako tako, prvo se osredotocimo na t.i. akcijo vrha, ta nam daje vedeti za kaksno tezo jigov je predvidena (o jiggih malo kasneje vec besed), nekateri proizvajalci navajajo akcijo po sistemu od – do, npr. 80 – 200g, drugi spet le do max, v takem primeru le pise npr. 250g. Se pravi z tem podatkom se orjentiramo kaksno gramazo jiggov uporabljamo za optimalno delovanje in pravilno vodenje vabe. Drugi pomemben sestavni del palice je njena dolzina, optimano nekje 180 do 210cm, ker ne zelimo da se nam ob jigganju pretirano “krivi”, kar bi spet kazilo delovanje jigga in se tretja stvar dozina rocaja, ta mora biti dolg, zaradi same pozicije drzanja, namrec palico drzimo tako z dlanjo drzimo pred rolco, drugi konec rocaja imamo pa stisnjen pod pazduho oz. malenkost nizje in ga stisnemo ob telo.

Rolce, tu je seveda pomembna trdnost, tako da v postev pridejo vec ali manj le kovinske role. Lahko se odlocimo za normalne stacionarne role ali multiplikatorje, vendar slednje moramo premisljeno izbrati, kajti roca mora biti hitra, zadosti hitrih multiplikatorjev pa na trziscu ni ravno veliko, zato bi vseeno priporocal kar mocnejso stacionarno rolo. Seveda tu gledamo tudi na kapaciteto, tako da je pametno da spravimo na le to vsaj 200m primerne pletenice.

Vrvica in predvrvica, pri VJ se vec ali manj kot glavno vrvico uporablja le pletenica, v jakost le te se ne bom pretirano spuscal, ker to je do neke mere tudi odvisno od prepricanja samega posameznika, vseeno bi pa priporocal vsaj 40lbs, sam koristim 50lbs, lahko bi pa tudi mocnejso, a ne vidim potrebe po le tem. Zdaj se je mogoce kdo vprasal zakaj ravno pletenico in ne laks kot je v navadi pri vecini ostalih tehnik. Razlog je rasteznost oz. nerasteznost le te, namrec za pravilno delovanje jiggov je potrebno kar se da direkten kontakt med vrhom palice ter jiggom in zato laks z svojo razteznostjo in ravno najprimernejsa zadeva.
Predvrvica, to koristimo seveda z razlogom kot pri vecini ostalih tehnik, to je seveda vidnost le te v vodi, tako da se po vecini tudi tu uporablja florocarbon, spet moramo biti pozorni na samo nosilnost le te s tem da bi tu raje rekel da se uporablja nekje od 50lbs dalje, tudi 70 ali celo 80lbs. Kaksno dolzino je pa spet odvisno od prepricanja posameznika, sam ne vezem vec kot 1.5 do 2m predveza, nekateri pa vezejo celo 5-7m, ampak sam nekako ne vidim potrebe po le tem, kajti, ko jiggamo, to delamo hitro, hitri trzi in hitro navijanje in sm vsaj jaz prepricanja da ribe v tistem hitrem trzanju in neuroticnem poskakovanju jigga, ne dajo veliko pozornosti na ostalo dogajanje okoli oz. kar malo spregledajo spago vezano visje 

In za konec spiska opreme seveda vabe.
Vertical jiggi so seveda nekaj cisto samosvojega, ne moramo jih steti ne med zlice ne med voblerje, gre se za tezke kovinske vabe, z ostrimi robovi, nekatere so celo malenkost zakrivljene da povzrocajo se vecji direndaj v vodi, narejene so tako da dobesedno rezeje cez vodo in med tem ustvarjajo kar se da veliko “ropotanja” med tem, drugace receno bi lahko rekli da izivajo predatorje do te mere da enostavno zagrabijo ko jim popustijo “zivci” 
Pomembna stvar pri jigih je se sama montaza trnkov, nekako je v navadi da se jih veze spredaj pri vrhu jigga in ne zadaj kot je to v navadi vecine ostalih umetnih vab, rece se jim pa jigg assist hooks (kako celotna stvar izgled bo pa vidno na slikah katere bom prilepil spodaj).

Sama tehnika lova:
Z colnom seveda prvo najdemo primeren teren, to so kot ze receno zgoraj podvodni grebeni, razne razbitine, lahko pa tudi ob obalah kjer se dno strmo spusca v globino. Sam iscem navadno globine okoli 30-45m (spet je to dosti tudi odvisno od prepricanja posameznika, nekako kot pri panuli, nekateri prisegajo na lov okoli 20-25m, drugi spet 30+).
Ko najdemo primeren teren, kjer mislimo da se riba zadrzuje, coln enostavno ustavimo, izkljucimo motor in zabava se lahko pricne. Z pripravljeno opremo se lepo podamo na rob colna, primemo za vrvico (kot pri metu), odpremo rolco in enostavno spustimo vabo na dno (da kar direktno dol, nic metanja v stran ali karkoli), lepo pocakamo da se odvijanje zakljuci, nazaj zapremo rolco in lahko pricnemo jiggat, to storimo tako da palico spuscamo in dvigamo nekje do vodoravnega polozaja z vodo (lahko seveda tudi malenkost visje a ne prevec) in med tem enakomerno navijamo nazaj vrvico, najlazje je ujeti nenaksen ritem in se ga potem drzati celono navijanje, sama hitrost jigganja lahko variera, lahko en spust hitro, naslednjo rudno pa malo pocasneje, toliko da “pretipamo” teren, kaj je optimalno ta dan, pa tudi sami predatorji imajo pac svoje navade ter inpulze, tako da nekega splosnega pravila hitrosti jigganja ni.

No pa seveda se slikovni materjal opreme kar po vrsti kot napisano:

Primer palice:

Rolce:

ali

Vertical Jiggi:

Spisal Jolly

Ko se Povraz dotakne dna je ponavadi prva riba ki se znajde na trnku Kanjec. Dandanes ga zaradi njegove majhnosti požrešnosti in morda samomorilske nagnjenosti ne vidimo radi preveč na trnku. Saj s svojo požrešnostjo preprečuje ulov drugih bolj zaželenih rib. Ni pa vedno bilo tako. Nekoč, ko ribiška še ni bila tako težka in je bilo rib dovolj so bili tudi Kanjci neprimerno večji. Takrat s eni šlo na Fratre, Arbune ali neko podobno ribo, ampak se je po kosilu ali zvečer šlo z čolnom na priljubljeno pozicijo z Kanjci. Čoln se je prepustilo toku in samo z občasnimi zavesljaji se je popravljala smer, v vodi pa so po dnu vlekli svinčeno utež z dvema trnkoma iznad nje. Mnogi so na tak način svojim družinam priskrbeli obrok. Od takrat izvira ljubezen domačinov ob morju do Kanjca. Od takrat tudi naziv sistemu s katerim danes ribiči lovijo vse možne vrste rib, razen ene, tiste po kateri je sistem dobil ime.

Povraz se večinoma uporablja za lov s čolna. Z njim lovimo od nekaj metrov globine pa vse do velikih globin. V plitvejšem, do 20 metrov globine, se največ ujame špar, bukva, giro, arbuna, fratra, celo pauka, škrpino, kanjca, pirko in razne druge ribe. Na ta način lovi se največje število različnih rib. Da bi namenoma ulovili določeno vrsto ribe je treba njej prilagoditi sistem, vabo, čas ribolova in pozicijo. na večjih globinah pa se ulovijo predvsem kirnje, ugorji, kovači itd…

Majhna globina zahteva ribolov z najbolj finim priborom, uporabo fluorokarbonskih predvrvic, majhne ostre trnke. Globlje ko lovimo, bolj grob postaja sistem. Zaradi umikanja rib v večje globine se lahko prčakuje boljše ulove na globinah 30 in več metrov. Včasih so bili sistemi preprosti, glavni laks s svinčeno utežjo na koncu in nekaj stranskimi vrvicami. Dandanes pa postajajo sistemi za povraz čedalje bolj komplicirani. Za pritrjevanje stranskih vrvic se uporabljajo plastične perle ali kovinske vrtiljke, ki dovoljujejo stranski vrvici rotacijo 360° okoli glavne vrvice in preprečujejo zapletanje, itd…

Nekako najosnovnejši povraz bi bil, da vzamemo laks na koncu privežemo svinčeno utež, katerega gramaža je odvisna od pogojev v katerih lovimo in nad svinčeno utežjo v razmaku nekaj 10 cm naredimo zanke na katere potem pritrdimo stranske vrvice, ki so lahko različnih dolžin, na koncu stranskih vrvic pa pritrdimo trnke.

Današnji bolj komplicirani sistemi pa so sestavljeni iz glavnega laksa na katerega so pritrjene/privezane perle/vrtiljke in skozi katere gredo, ali so nanj privezane, potem stranske vrvice. Po možnosti fluorokarbonske stranske vrvice. Prednost takega sistema je da se v morju obrne tako kako teče tok in se zaradi tega laks manj zapleta. Nihče od nas pa ne mara potem razvozlavati takih godelj ki nastanejo ob zapletanju laksa. Debelina glavnega laksa in stranskih vrvic varira odvisno od rib, ki jih imamo namen loviti.

Za fratra recimo uporabimo glavni laks debeline 0,25 mm in stranske vrvice 0,22mm. za špare 0,20mm in 0,18mm. Za arbune pa enako kot pri fratru. Vse naveze so dolge 160cm, razlikujejo pa se po dolžini stranskih vrvic, ki so lahko dolge 25, 35 in 45cm.

Ni pa to pravilo, vsak ribolovec si bo namreč sam prilagodil dolžino naveze in stranskih vrvic glede na pogoje v katerih bo lovil. Na splošno pa naj bi bil sistem za lov fratra primeren za lov tja do 30m globine, potem pa bolj kot se gre globoko debelejši postajajo glavni laks in stranske vrvice.

Na sliki se vidita dva načina pritrjevanja stranske vrvice na glavni laks. Prvi je s pomočjo perle, ki je 2x preluknjana ena luknja poteka pod kotom 90° glede na drugo.

Tako, upam da sem napisal večino glavnih stvari…

Na splošno pri vseh sistemih velja, da je toliko sistemov kolikor je ribičev. Zato tudi nisem točnih mer in debelin pisal, ker to je prepuščeno vsakemu ribiču posebej na izbiro.