Najprej nekaj skupnih značilnostil:
Vsem je skupno, da imajo na škržnih poklopcih ter na prvih hrbtnih plavutih strupene bodice. Vbod je zelo boleč in del na vbodu zateče, več o tem tukaj.
Vsi živijo na morskem dnu, deloma vkopani v pesek čakajoč na plen. So zelo požrešni in radi napadejo vabo. Tako se nam lahko dostikrat zgodi, da primejo na panulo ali pa spinanje iz obale. Če ga ujamete ravnajte z njim izredno previdno, ako ga nameravate izpustiti je najbolje laks kar odrezati, ko je pauk še nad vodo. Če pa ga mislite upleniti, potem ga je nabolje dati v kako vedro in po možnosti še pokriti vedo, da ne more ven skočiti. Namreč, ko jih ujamemo so zelo nemirni in poskakujejo sem in tja ter se premetavajo. Zato jih nikar ne poizkušajte prijeti.
Na srečo je strup termolabilen in če ga segrejemo na 60ºC razpade in ni več nevaren. Taka naj bo tudi takojšna oskrba v primeru pika; del kjer je prišlo do vboda poizkušajte segreti na čim večjo temperaturo, ki jo še lahko prenesete in seveda poiščite tudi zdravniško pomoč.

Pauki so užitni, se posebej večji primerki. Ponavadi jih kuhajo ali naredijo na brodet.. Ker je strup termolabilen bo pri kuhanju razpadel in ne bo več nevaren.

Sedaj pa še opis vseh štirih vrst

Pauk bjelac
(Trachinus Draco)
(Pauk, pauk pjeskuljaš, ranj, ralj, dragan,…)

Ang.: Greater weever
Nem.: Petermӓnnchen
Franc.: Grande vive
Ital.: Tràcina drago

Zraste do 37cm in doseže težo do 0,58kg. Trup pauka je 6x daljši od njegove višine, po hrbtu je raven a po trebuhu malo zaobljen. Bočno je sploščen. Barve je zgoraj in pri strani večinoma rožnato sive z nejasnimi temnimi pegami, ki brazdasto padajo od hrbta preko bokov postrani nazaj. Zgoraj so malo modrikaste, pristrani rjave do črne a spodaj rumenkaste. Glava je temnosiva z modrikastimi vzorci. Po trebuhu je bel.
Mresti se konec Junija pa vse do avgusta. Aktiven je ponoči, podnevi pa miruje vkopan v pesek. Živi v manjših jatah.  Pozimi gre v večje globine.
Hrani se z malimi kozicami in ribicami.

Živi vzdolž obale na globinah od 20 do 150 metrov globoko. Živi na peščenem dnu, največ na 30-80 metrov globine. Raje ima kanale med otoki in kakšne zalve kot pa odprto vodo oz obalo ki gleda na odprto morje. Poznana prebivališča so okoli Zadra in Splita.

Pauk Crnac
(Trachinus araneus)
(Pauk crnožig, dràgana,, tartana, ranj, pauk grebenaš,…)

Angl.: Spotted weever
Nem.: Straklen
Franc.: Vive-araignée
Ital.: Tracina

Naraste do 50 cm in doseže težo 1,5 kg. Telo ima bočno sploščeno. Oči ima izbočene. Spodnjo čeljusti ima nekaj daljšo od zgornje in usmerjeno navzgor.Barve je temno rdečkasto sive. Pristrani pod bočno linijo ima vodoravni niz 6-7 velikih črnih peg. Ima pa jih tudi drugje po telesu. Spodaj je rumenkaste barve.
Mresti se konec jeseni in v začetku zime. Je slabo aktivn, največ preždi vkopan v pesek čakaj na plen. Je zelo pohlepen in napade vsako užitno stvar, ki se mu znajde na dosegu.

Najdemo ga vzdolž celega Jadrana  na kamnitem, peščenem lupinastem dnu in koralnem dnu. Prebiva na 5-150 metrov globine. V notranjih zalivih in kanalih je redek, pogostejši pa na grebenih odprtega morja, posebej  strani zadrskega in šibeniškega arhipelaga ki gleda proti odprtem morju.Od vseh paukov je najredkejši.

Pauk Mrkulj
(Trachinus radiatus)
(Pauk kamenjar, ranj, dragana, pauk grebenš,…)

Angl.: Starry weever
Nem.: Straklen
Franc.: Vive araignee
Ital.: Tracimo raggiata

Zraste do dolžine 40 cm in teže 1,50 kg. Telo ima enake oblike kot ostali. Barve je zgoraj rumenkaste do škrilasto-sive barve. Škrilaste barve je bolj ali manj tudi celotna glava, v kolikor nima vijoličastih ali rdečkastih vzorcev. Vzdolž bočne linije ima črne pegice, ki se nekatere spajajo v nepavilne prstane.
Mresti se konec jeseni in v začetku zime. Hrani se z raznimi malimi nevretenčarji in manjšimi ribicami. Aktivnejši je ponoči.

Razprostranjen je po celotnem Jadranu od 5 do 150 metrov globine po peščenem lupinastem in koralnem dnu. Izogiba se zaprtih vod, zato je številčnejši v odprtih vodah, posebej okoli grebenov.

Pauk Žutac
(Echiichthys vipera)
(žutac, tartana žuta, ranj, ralj,…)

Angl.: Lesser weever
Nem.: Viperqueise
Franc.: Petite vive
Ital.: Tracina vipera

Dolžine je do 14 cm (samčki manjši). Telo je podobne oblike kot pri ostalih z lahno zbito in sploščeno glavo in z zaobljenim trebuhom.  Prva hrbtna plavut je ločena od druge hrbtne plavuti, ki je dolga. Prav tako dolga je tudi  predrepna plavut. Trebušne plavuti so nameščene so nameščene na grlu pred prsnimi plavutmi. Prva hrbtna plavut je črna, druga in repna plavut pa stačrno obrobljeni.
Barve je zgoraj rumenkasto-sive posut z rjavimi točkami. Spodaj je sivo srebrnkasto rumen.
Mresti se od maja do septembra. Zaradi mrestitve se seli v večje globine. Aktiven je ponoči, podnevi pa se vkoplje v pesek. Hrani se z malimi živalcami iz dna kot so kozice, ribice in ikre. Nima zračnega mehurja.
Živi v plitki vodi z peščenim dnom vzdolž celega Jadrana. Je malo manj razširjen od ostalih paukov.

(Scomber scombrus)

Angl.: Mackerel
Nem.: Makrele
Fanc.: Maquereau
Ital.: Scombro

Pripada družini skuš (Scombridae). Doseže dolžino 45cm in težo 0,9 kg. Telo ima vretenasto, z zašiljenim prednjim in zadnjim delom trupa. Repna plavut je razvita, medtem ko so ostale pralvuti srednje razvite. Telo ima brez lusk. Barve je z zgornje strani modra ali temno modrikasto zelene. Na telesu ima do trideset vertikalnih črnih valovitih prog. S trebušne strani je srebrno bela. Mresti se konec jeseni in v prvi polovici zime. Na mrestenje odhaja do 250 metrov globoko. POleti se drži bližje površini, medtem ko gre pozimi globlje. Je odličen plavalec in je precej požrešna. Zaradi tega je kar naprej v gibanju. Živi v velikih jatah. Hrani se z manjšimi ribami in njihovimi ikrami, planktonskimi črvički in rakci.

Razprostranjena je po vzhodnem Atlantiku od kanarskih otokov pa čisto do severa Norveške. V Mediteranu in Jadranu je prisotna povsod.

Je pelagijska riba in se zato drži odprtega morja in zunanjih delov otokov ki gledajo na odprto morje. Največje koncentracije skuš so v letnih mesecih v Kvarneriču, Reškem zalivu, Virskem morju in v Kornatskem arhipelagu. Kdaj pa kdaj zaide tudi blizu ustij rek.

Športni ribiči jo največ lovimo na panulo. Ujame se jo lahko tudi na kakšnih rtih iz obale. Pa tudi z lovom iz mirujočega čolna. Če naletimo na jato imamo lahko dober ulov, ker so požrešne jih lahko tudi več hrakti popade trneke na sistemu.

Najboljše so počene na žaru, pa tudi ocvrte na plinu niso za preč. Kot vse plave ribe so najboljše, če so pripravljene čim prej po ujetju. Lahko jih tudi mariniramo, v tem primeru zdržijo tudi nekaj dni.

Angl.: Spanish mackerel
Nem.: Spaniche makrele
Franc.: Maquerean espagnol
Ital.: Scombro

Lokarda je precej podobna skuši in ju nepoznavalec kaj lahko zamenja. Je plava riba, prav tako kot njena sorodnica Skuša. Obedve se lovita na isti način in sta obe enako dobre za jesti. Kaj še, če so borbene ne vem. ampak sklepal da so, vsaj glede na njihove večje sorodnice Palamide.

Pripada družini skuš (Scombridae). Zraste do 45cm dolžine in doseže težo do 1,10kg. Ampak srednja lovna teža je nekje 0,20kg. Ima vretenasto izdolženo telo z gladko kožo brez lusk. Glava je dolga z šiljastim gobčkom. Plavuti ima srednje razvite repna plavut pa je solidno razvita.
Barve je z hrbtne strani modrikasto zelenkaste z črnimi progami in pegami. S trebušne strani pa je srebrno bele barve z zelenkasto sivimi pegami.
Mresti se konec poletja in v začetku jeseni. Prebivališča Lokard se pokrivajo z Sardelinimi. Je pelagijska riba in je neodvisna od globine morja. Tako se jo lahko najde skoraj povsod.

V Jadranu je razprostranjena povsod ampak najraje se zadržuje okoli raznih grebenov in čeri na bolj odprtem morju. Najbolj poznana lovišča so okoli zunanjih otokov kot so Vis, Dugi otok, Premuda in Mljet. Stalno je prisotna tudi okoli Palagruže, Biševa in Jabuke. Spomladi pa se približa tudi obali in kanalom med otoki.

Lovi se jo največ na lahko panulo (glej tehnike ribolova). Pa če bližje obali se jo da tudi z obale ujet na plovec, lahki odmet ali z spinanjem. Najboljša vaba naj bi bila sardela brez kosti.

Meso je zelo dobro, čeprav je skuša nekaj boljša od Lokarde. Ker je zelo hranljiva riba so jo ponavadi jedli pred kakšnimi večjimi fizičnimi napori kot je ribolov, delo na polju itd…
Kot vsa plava riba je najbolj okusna še isti dan, ko jo ujamem in spečemo. Najboljša je pečena na žaru, lahko se jo tudi marinira, v tem primeru je dobra tudi do nekaj dni po pripravi.

Za vse je značilno, da so prilagojeni za življenje na morskem dnu. Obe očesi imajo na eni, zgornji, strani. Usta imajo ukrivljena in s tem prilagojena svojemu načinu življenja. Z enim bokom so vedno obrnjene proti dnu, zato tista stran nima razvite pigmentacije in so po njej popolnoma beli. Druga stran, ki gleda navzgor pa je dobila sposobnost prilagajanja barv okolju in se tako morski list s pomočjo te sposobnosti lahko barvno prilagodi skoraj vsakemi podlagi. Ko se list nekje ustavi in se še malo vkoplje v pesek postane praktično neviden, ker koža privzame vzorec in barvo okolice iz peska pa mu štrlijo samo oči. Lahko plavate mimo njega, pa ga najbrž ne boste videli, sploh če bo miroval in čakal da greste mimo. Ni pa od izvalitve list vezan na dno, v Lavrarnem (ličinka) stadiju, živi pelagijsko, v prosti vodi, takrat ima oči normalno na obeh straneh, ko pa se spusti na dno pride do preobrazbe. Zrastejo do 50 cm in teže 1 kg. Mrestijo se konec jeseni in v prvi polovici zime.

Hranijo se z rakci, čvi, iglokožci in nekatere vrste tudi z ribami.

Živie na peščenem, prodnatem in muljastem dnu. Razprostranjeni so po celem Jadranu od plitvin pa do globin 250 metrov. Najgosteje so naseljeni okoli rečnih ustij. Najbogatejša lovišča so ob zahodni obali Istre, Novigradsko morje, ustji rek Neretve in Cetine.

O samem lovu ni kaj dosti povedati. Lovijo jih predvsem z mrežami, v Istri pa predvsem z mrežami listaricami. Mi, rekreacijski in športni ribiči, jih ujamemo bolj slučajno kot namensko. Če bi ga že šel lovit bi lovil na način grund.

Ker mislim, da je navadni list najbolj pogost izmed vseh bom navedel latinsko ime zanj, nekaj imen, ki so razširjena na vzhodnem Jadranu, ter tudi nekaj tujih imen

Latinsko: Solea Vulgaris
Hrvaško: Soja, zalistak, splatuša, šfoja, obični list
Angl.: Common sole
Franc.: Sole commune
Nem.:Seezunge
Ital.: Sogliola commune

Meso ima mehko in nežno. V prehrani je zelo cenjen. Največ ga kuhajo, pražijo ali pečejo na žaru.

Angl.: Gilt-head sea bream
Franc.: Dourdare vulgare
Nem.:Gemeine goldbrasse
Ital.: Orata

Če je Zubatec car rib, potem je orada sigurno kraljica. Tako po lovni kot po kulinarični plati. Kot da bi hotela sloves kraljice še dodatno potrditi ima na glavi med očesoma zlato progo, ki bi skoraj lahko spominjala na krono. Če jo vidimo v njenem naravnem okolju, med potapljanjem, lahko opazimo, da se giblje elegantno in umirjeno. Je velika in močna riba, ki se na trnku neizprosno upira. Lahko bi še našteval njene lastnosti ampak za to ni potrebe, kraljica je kraljica.

Je velika in močna riba, visokega bočno sploščenega telesa. Močna, zaobljena glava z čvrstimi in prav tako močnimi čeljustmi je prvo kar se opazi na oradi. Po hrbtu je od glave do repa temno zelenkastih ali modrih tonov, srebrnega odseva (Videl pa sem tudi že popolnoma zlato). Po bokih začne intenziteta barv slabeti in začne prehajati v srebrno, po trebuhu pa v srebrno-belo barvo. Med očmi ima karakteristično zlato progo, nad katerim je za temnenje. Ne delu škržnih poklopcev in telesa ima črno packo (mrljo).
Čeljusti orade so ko kak drobilnik, so izjemno močna in trda. Spredaj ima 4-6 očnjakov zadaj pa v nekaj vrstah kočnike. Takšne čeljusti lahko zmeljejo prav vse kar se znajde med njimi. Ker ima tako trda usta se najostrejši trnek težko prebije/zabije v njih. Največkrat se zatakne globlje v žrelu ali pa na samem robu trdih ust. Repno plavut ima veliko in močno, hrbtna plavut je je visoka in dolga, trebušne so kratke prsne pa dolge.

Zraste do 70cm dolžine in 10kg teže. Ampak taki primerki so izredno redki in jih je težko ujeti, danes za trofejnega velja že primerek težek 4kg. Povprečna ulovljena Orada pa je težka pol kilograma. Mresti se konec jeseni in v začetku zime in takrat se zbira v večje jate. Orada je hermafrodit, v prvem ali drugem letu življenja je samček, nato pa se pri dolžini 30-40cm preobrazi v samičko.

Prebiva v vzhodnem Atlantiku, od Britanskih otokov do rta Cape Verde. Prav tako jo najdemo v celem Mediteranu. v Jadranu je prisotna vzdolž celotne obale. Največ je je v notranjih morjih, ki imajo po možnosti še izvire sladke vode. Prav tako je pogosta po zalivih otokov, tudi na oddaljeni destinaciji kot je Palagruža se jo da ujeti. Ampak vseeno pa najbolj ljubi zaprte, plitke, peščene in obrasle kamnite, zaslajene zalive polne školjk, ježev in ostalih iglokožcev.
Posebno dobra področja so zahodna obala Istre, Limski kanal, Tarski zaliv, Novigradsko morje, Področje Šibenika, pa tudi področje Neretve. Potem omenim lahko še Paška uvalo, pa Lošinjsko področje, pa še razne uvale po Pašmanu in Ugljanu in še in še. V glavnem bi lahko rekli, da kjerkoli so kakšne školjke tam tudi orada ni daleč.

Orada se giblje počasi in sigurno. Ta flegmatična drža pa je varljiva, saj je v resnici borbena in močna. Ni požrešna vsekakor pa je vsejed. Hran se z rakci, črvi, školjkami, iglokožci in glavonožci. Je tako popularna, da se je del ribičev specializiral izključno za lov nanjo. Nekje sem prebral izraz, da se imenujejo “Komančerosi” ampak meni je bolj ljub izraz “Komarčerosi” (kot komarča) in se tudi sam deloma prištevam mednje, saj imam večino ribolovnega pribora prilagojenega prav za lov na Orado.
Za vabo sam največ uporabljam trak lignja, med najboljše vabe pa se prištevajo veliki morski črv Eunice, Bibi ter Volek. Pogosto jo lahko najdemo okoli gojišč školjk, okoli lukobranov ter še na mnogih drugih mestih. Sistem za njen lov je podrobneje opisan tukaj

V toplejšem delu leta se zadržuje v plitvem morju, prihaja do same obale ter se spušča do 20 metrov globine. Po tem, ko opravi mrestitev pa se prseli v svoja globlja prebivališča na 25-40 metrov globine kjer prezimuje v skupinah in se slabše hrani.

Na krožniku je naravnost odlična, ob Kovaču, Zobatcu in še kakšni ribi najboljša. Seveda to velja za divjo ribo. Gojena ni vredna niti koščice prave divje orade. Največkrat jo pripravljam pečeno v pečici, naredil sem tudi že filete pečene na ponvi, ki so bili odlični. Tudi na žaru sem jo že jedel pečeno in nimam kaj pripomniti.

(Gruj, Školjar, Grunj,…)

Ugor pripada družini Ugorov (Congridae).  Zraste lahko do preko dva metra in teže 50kg. Toda povprečna lovna teža je okoli kilograma, malim ugorjem pravijo tudi špigeti.
Telo ima podobni kačinemu, bočno sploščeno in obdano z sluzjo, je brez lusk. Zaradi te sluzi ga je sila težko prijeti. Po skoraj celotnem hrbtu ima hrbtno plavut.  Barve je lahko črne, pepelno sive, rjave. Samci so pogosto rjavo zelene barve z srebrnkastimi škržnimi poklopci in rožnato glavo. Po trebuhu so srebrnkasti, redko temnejši. O času in kraju mrestenja ni veliko znanega, predpostavljajo da se mresti  spomladi in v začetku poletja na velikih globinah, kot je recimo južno Jadranska kotlina.  Je kanibal, to pomeni, da požre tudi manjšega predstavnika lastne vrste.

Najdemo ga v vzhodnem Atlantiku od Senegala na jugu do Norveške na severu. Prav tako je Razprostranjen po celem Mediteranu, Jadranu in v Črnem morju.
Na Jadranu ga lahko najdemo povsod, pretežno na kamnitem dnu polnim lukenj v katere se lahko skrije. Ker ima rad luknje se ga dostikrat lahko najde na zunanjih delih valobranov. Najpogosteje ga lahko najdemo na globinah 5 do 20 metrov, čeprav zaide tudi globlje.

Lovi se ga predvsem ponoči, ker je naočna žival čez dan ždi v luknji, ponoči pa se odpravi na lov. Pri sistemu ni potrebno pretirano komplicirati, uporabi se kar sistem na Grunt. Glavni laks je lahko, oz. skoraj mora biti debeline 0,40mm in več namesto predvrvice pa moramo uporabiti zajlo, saj nam drugače zaradi ostrih koničastih zob laks z lahkoto precvikne. Tudi z vabo ni potrebno posebej komplicirati. Uporabi se lahko cela srdela, cel ligenj ali kaka druga riba. Samo da ima močnejši vonj pa je vredu.
Ko ga zapnemo je sila borben in se nikakor ne vda. Ko ga spravite na suho, bi ga bilo priporočljivo dati v kako vrečo ali vedro, ker je sluzav in ga ne bomo mogli umiriti z rokami. Ko ga ujamete, ga je priporočljivo takoj usmrtiti, da nas ne bo pri snemanju trnka ugriznil. Pa tudi sicer lahko na suhem kar nekaj časa še preživi.
Zaradi svoje “firbčnosti” je lahek prlen za podvodne ribiče.

Pripravljajo ga  na žaru, narezanega na “fete” iz manjših primerkov pa se nardi brodet.

Pozor: Kri ima strupeno, zato se s prsti ne dotikajte oči in prstov ne dajajte v usta, prav tako pazite če imate kako rano. Na srečo pa je strup termolabilen, tj. ob toplotni obdelavi razpade in postane nenevaren.

(Dicentrarchus labrax)

Ang.:Common bass
Franc.: Bar Européen
Nem.: Wolfsbarsch
Ital.: Branzino

Do sedaj sem opisal skoraj vse šparide, v tem prispevku pa se bom posvetil Brancinu. Temu morskemu volku, ki je zelo radoveden a ob enem tudi previden in pregnan. Brancin je v priobalnem pasu  kot volk med ovcami. Prepričan sem, da si ga uloviti želi vsak ribič. Marsikateri ribolovci so se specializirali prav za lov na brancina in so pri tem zelo uspešni. Načinov lova nanj je mnogo, od obalnega ribolova do panulanja in seveda lova z puško.

Brancin spada v družino šparidov (Serranidae), v sorodu je z Kirnjo, Pirko in Kanjcem. Njegovo telo ima obliko torpeda, zadnja plavut je široka in močna. Zaradi tega je hiter in okreten plavalec. Njegova usta so velika in močna. Po hrbtu je svinčeno-sive barve, ki proti trebuhu prehaja v srebrno-sivo, po trebuhu je srebrno-bele barve. Na škržnem poklopcu ima črno “pego” (nisem našel ustreznejšega izraza za besedo mrlja). Zraste do enega metra in teže cca. 16kg. Povprečen ulovljeni brancin pa je težak pol do dva kilograma. Mresti se v jeseni in z začetkom zime.

Najdemo ga lahko po celotnem delu vzhodnega atlantika od Maroka do Norveške. Prav tako je prisoten po celem Mediteranu in Jadranu.
Na Jadranu je prisoten povsod, ne glede na vrsto dna in tip vode (motna, razburkana bistra…). Zelo pogost je okoli ustij rek in zalivov, kjer se da opaziti prisotnost sladke vode. Zaide lahko tudi precej globoko v notranjost rek. Globlje od 15 metrov globine praviloma ne zaide, največ se giblje med 2 in 10 metrov globine.
Najbogatejša lovišča so okoli zahodne Istre, v Novigradskem morju, vode okoli severno jadranskih otokov, Šibenski zaliv s Prokljanom, okolica Splita in seveda ustji Neretve in Bojane. Tukaj bi še omenil, da ga zelo dobro lovijo v malo Lošinjskem zalivu.

Lovimo ga lahko čez celo leto, najbolje pa jeseni in pozimi. Pravijo, da se ga najuspešneje lovi po dežju, ko je morje motno. Tudi ob lahnih vetrovih, še posebej jugu, naj bi bili ulovi tudi boljši.
Lovi se ga na mnogo načinov, od raznih mrež potegač in stoječih mrež do parangalov, vrš, osti, z podvodno puško, panulanjem in z odmetom ter z vijačenjem iz obale, ki zadnje čase postaja precej popularen.

Za nas so najbolj važni zadnji štirje načini ribolova, to je lov z podvodno puško, z panulanjem, z odmetom ter spinanje.
Z podvodno puško ga precej lovijo v sami plitvini, ko pride lovit manjše ribice. Ker je sila radovedna riba se zna, še posebej, če je neizkušen, približati na vsega meter do dva od puške.
Panula je drugi način ribolova, največ se ga lovi na umetne vabe kot je recimo Rapala, pa kaki Yo-Zuri Pinns Minnow-i, lovijo ga tudi, kakor vem na živo iglico. Podrobnejših sistemov in načinov ne bom razlagal, ker jih niti ne poznam,  pod Lahko panulo si lahko podrobneje preberete in potegnete ven kak sistem.
Na odmet z mrtvo ribo kot vabo je lahko lov zelo uspešen. Tako ga lovijo na Lošinju. Lovi se lahko na sistem z obtežitvijo, da je vaba pri dnu, ali pa brez optežitve (A Volo), da vaba kar najbolj naravno plava v morju in daje realni vtis mrtve ribe.  Sam bi uporabil podoben sistem kot je opisan v tehnikah ribolova v članku ribolova na “Grunt”.  Kdaj ga loviti…sam bi vsekakor lovil od večera pa do jutra, če so brancini prisotni in zainteresirani zna biti noč precej zanimiva. Tako jih lovi kolega na Lošinju, in lahko povem, da se ven vlečejo kar konkretni komadi od kilograma, dveh navzgor…
(Nekaj sistemov je zelo lepo opisanih v knjigi S trnkom po Jadranu od Žarka Benčića)

Spining, tukaj nimam dosti izkušenj, gre za to da počasi hodimo ob obali in mečemo vabe v morje in jih počasi vlečemo k sebi. Vsekakor je tukaj treba po mojem mnenju uporabiti tanek laks, 0,25 bi bilo maksimum kar bi dal jaz. Od vab bi uporabil razne že omenjene Yo-Zuri Pinns Minnowe pa razne Rapaline voblerje. Zelo uspešne pa znajo biti tudi kake silikonske vabe in twisteriji.

Sam sem brancina ujel tudi na sistem za lov ušate, na trneku pa je bil trak lignja.

Še nekaj o kulinariki. Brancin je bela riba in je odličen za jest. Najboljši je kuhan (na “Lešo”), pečen ne žaru ali v pečici z krompirjem. Receptov se na internetu najde malo morje.
Osebno mi je bolj všeč meso Orade kot Brancina, čeprav tudi brancinovo nikakor ni za proč.

(Symphodus (Crenilabrus) tinca)

Angleško: East Atlantic peacock wrasse

Živi povsod v Jadranu. Najrajši na kamnitem ter algastem dnu do 50 m globine. Niso jatne ribe, vendar se pogosto zadržujejo v skupinah in jih na istem področju lahko živi več. Zanje je značilno, da se občasno uležejo na bok.

Zraste do dolžine 44 cm in 0,75 kg teže. Samice so so olivno-zelene barve. Samci so v mladosti obarvani kot samice, ko odrastejo so intenzivno obarvani – modri, zeleno, rdeče, rumene ter vmesni odtenki.

.

Ulovimo ga slučajno, med ribiči kot lovna riba ni posebej cenjen. Ni izbirčen glede vabe. Meso se najpogosteje uporablja za juhe ter brodet.  Če ne obvladamo priprave mesa rib se nam kaj lahko zgodi, da nam med pripravo razpade. Primeren je za dietne jedi. Žal ga večina ribičev ne ceni ter se jezijo, če ga ulovijo.

(Oblada melanura)

angl.: Saddled bream

fanc.: Oblade commune

nem.: Brandbrasse

ital.: Occhiata

Ušata kraljuje na krjaih kjer je morski tok bolj izražen, okoli brakov, izpostavljenih punt in pred lukobrani. Na sigurni oddaljenosti od obale križari v modrini, pogosto v velikem številu. Zadržuje se okoli čeri in skriva v kamnitih razpokah. Njena agresivnos je podobna piranhini, saj napada vse kar ji pride pred nos. Lovi se podnevi in ponoči, na odmet in panulo, z obale ali z barke. Smatra se kot prebrisana riba, kar bi težko rekli, morda prej oprezna. Med iskanjem plena v modrini so pogosto tudi same plen večjih plenilcev, kot so zubatac, gof ali brancin.

Telo je ovalne oblike, bočno sploščeno. Hrbet je modrosive barve kovinskega sijaja. Proti bokom postane odtenek svetlejši, srebrnkast, a po trebuhu bel. Usta ima majhna, z rahlo izraženo spodnjo čeljustjo. Usta so polna malih ostrih zob. Zaradi velikih oči, po katerih je tudi dobila ime (očada), zelo dobro vidi, kar pomeni, da tudi laks hitro opazi. Prsne plavuti so zašiljene, kot tudi vrhovi repne plavuti. Špičke na hrbtni plavuti pa so zelo ostre in če ne pazimo nas lahko hitro zbode.

Zraste preko 30 cm dolžine in 0,60 kg teže, ampak povprečen primerek je težek 10 dag. Najpogosteje spola ne menja, ampak lahko se tudi dogodi, da pride do primerov hermafrodizma (iz samice v samca). Mresti se v toplih mesecih, tekom Junija in Julija.

Razprostranjena je od Biskajskega zaliva do Angole v vzhodnem Atlantiku. V Mediteranu jo je moč najti povsod, razen v Črnem morju kjer je redka. Prav tako se nahaja povsod po Jadranu, v kanalih, okoli otokov in brakov, notranjih in zunanjih. Zaide in zadržuje se v lukah, puntah in okoli potopljenih predmetov in na mestih, ki se strmo rušijo v globino. Pogoj, da se nekje zadržujejo ušate, je možnost bližine sigurnega skrivališča. Zaklon najpogosteje najde v raznih kamnitih razpokah, pod previsi in v notranjosti potopljenih predmetov. Ugaja ji obraslo dno, zaide tudi do 70 m globine. Odrasli primerki se držijo na sigurni oddaljenosti od obale, medtem ko se manjši primerki lahko najdejo povsod. V zimskih mesecih se zadržuje blizu dna in v golobjih slojih morja.

Je vsejed, hrani se pretežno z malimi nevretenčarji in algami, ampak lovi se lahko na celi spekter vab. Zagrize na meso manjših rib, na čreva srdele, kos lignja, kos velikega črva, dagnjo, pastelo itd. Požene pa se tudi za raznimi umetnimi vabami primerne velikosti. Ne glede na vrsto ribolova je ušata zelo občutljiva na debelino laksa. Za laks ni potrebe da je debelejši od 0,25 mm in po možnosti da je fluorokarbonski.

Če greste na lov ob polni luni, pojdite namesto po dnevi loviti ponoči, ki je zmeraj poln presenečenj. Zasidrajte se kje kjer je morski tok močnejši in veste, da se tam nahajajo ušate. S pomočjo bruma privabite ušate proti površini. Lovi se z lahkim odmetom z enim ali dvema trnkoma, z čim manj svinca ali kar brez. Za vabo lahko uporabite že vse zgoraj naštete vabe. Ob tem načinu lova se lahko zgodi da ujamete tudi kakšno orado, kantarja ali bukvo. Osebno se mi je zgodilo, da sem na sistem za lov ušate ujel brancina.

Ušate zelo rad lovim, saj so borbene in se mi je tudi že zgodilo, da se je zadnji trenutek odpela, ko sem jo že skoraj držal v rokah.

Sam jo največkrat pripravljam tako da jo povaljam v moki in ocvrem na olju.

(Sarpa Salpa)

ang.: Salema
franc.: Saupe
nem.: Goldstrieme
ital.: Salpa

Salpa je potrdilo, da je rod Šparidov zelo raznolik in edinstven. Za razliko od ostalih Šparidov, ki imajo nekateri velike zobe in so izraziti predatorji in mesojedci , je Salpa miren vegetarijanec, ki se pase na algah in ostalem morskem rastlinju. Zadržuje se v velikih jatah. Je precej razširjena in lahko prepoznavna riba.

Telo salpe je ovalne oblike, visoko bočno sploščeno, kot pri večini ostalih šparidov. Glede na telo je glava kraka, ustnice debele a usta majhna. Zobje so drobni, prilagojeni za obiranje alg. Oči so rumene, prostor med očmi je širok. Hrbet je sivkasto zelen, boki srebrnosivi, trebuh bel. Po telesu ima  10 do 11 zlatorumenih prog vzdolž telesa, po katerih je lahko prepoznavna. Ob kratkih prsnih plavutih ima črno liso (bolje rečeno piko). Repna plavut je dvokraka z zašiljenimi vrhovi.

Zraste do 3kg teže in 51 cm dolžine, povprečna lovna teža pa je okoli 0,15 kg, Saj jo je zelo težko ujeti, sploh večje primerke. Salpa je hermafrodit, spolno dozori pri dolžini okoli 20 cm. Mresti se ob začetku jeseni.

Razprostranjena je od Biskajskega zaliva do juga Afrike, v vzhodnem Atlantiku in skoraj v celem Mediteranu, s tem da je v Črnem morju redka. V Jadranu živi vzdolž cele obale v večjih ali manjših jatah. Redko jih najdemo posamezno izven jat, če pa že so to običajno veliki primerki. Zaradi specifičnega načina prehranjevanja ne zahaja v večje globine, ampak se drži do 30 m globine. Pogosto obira alge s samega roba plime in oseke (nekaj cm vode). Zadržuje s e v zaprtem temnem morju, v kanalih, kot tudi na položnih zunanjih pozicijah. Najpogostejša je ob obali Istre, v kronatskem arhipelagu ter okoli vseh zunanjih otokov, s tem da se največji primerki ujamejo palaguškem, viškem, lastovskem in mletskom področju. Najraje se zadržujejo nad kamnitem, z algami poraslem dnu, nad morskimi travniki posidonije, kot tudi na peščenem dnu v glavnem do petnajst metrov globine. Je zelo številna in je plen večjim plenilcem.

Manjši primerki so vsejedi in se zato dajo ujeti na kruh ali pastelo, veliki primerki pa ne kažejo nikakršnega interesa za ponujene vabe in so zelo plahi. Tu je tudi vzrok, da se najpogosteje ujamejo samo manjši primerki. O ciljnem trnkarjenju na salpe težko govorimo, so pa lahko slučajen ulov pri lovu drugih rib kot so ciplji recimo. Če hočemo loviti Salpo je najboljše, da si nabavimo opremo za podvodni ribolov, takrat lahko ustrelimo tudi primerke težje od kilograma.

Naj še povem, da sem nekoč v ribarnici kupil Salpo in jo potem doma pripravil v pečici. Bila je tako zanič, da je nisem mogel pojesti do konca. Potem pa sem ob neki drugi priliki jedel na Salpe na Pagu  in so bile tako okusne, da jih lahko primerjam z orado. Vzrok leži v njeni prehrani, ker je rastlinojed se po smrti začne hitro razkrajati in če ni sveža ima potem ogaben okus. Ko jo ujamemo, ji takoj očistimo drobovino in jo čim prej pripravimo. Tako bo Salpa odlična.

(Boop boops)

angl.: Bouge
franc.: bouge commun
nem.: Goldstrieme
ital.: Bobba

S svojim izgledom in načinom življenja se je bukva odmaknila od ostalih šparidov in mnogi bi jo prej uvrstili ob šnjura, giro in njima podobne ribe. Je jatna riba in se zadržuje povsod. Bukva ni preveč cenjena riba, nekateri jo prezirajo, a morali bi biti srečni, da jih je še zmeraj v zadostnem številu. Sam sem se prvič srečal z bukvo lansko leto na Pagu. Je zelo nežna riba in hitro pogine.

Telo bukve je dolgo, v preseku valjkasto, bočno rahlo stisnjeno. Čez hrbet je zelenkaste ali plavkaste barve, bo bokih srebrne z nekoliko vzdolžnih zlatih prog. Trebuh ima bel. Na majhni glavi prevladuje veliko oko. Usta ima majhna, ustnice tanke, zobje pa so dletasti in nazobčani. Hrbtna plavut je dolga, prsne in tebušne plavuti pa kratke. Zraste do 36 cm dolžine in okoli pol kilograma teže. Povprečen primerek zraste 15-20cm in teže okoli 50 gr. Spolno dozori v drugem letu življenja pri dolžini 13cm. Mresti se od Maja do Junija. Je med najštevilčnejšimi ribami na jadranu.

Razprostranjena je v Mehiškem zalivu, Karibskem morju, od obal Norveške do Angole. Prav tako jo najdemo povsod po Mediteranu in Jadranu. Živi na nekaj metrov pa vse do 200m globine. Ne glede na dno jo lahko najdemo povsod. Številna je okoli brakov, pučinskih otokov. Najštevilčenjša pa je okoli srednje dalmatinskih otokov in ob obali zahodne Istre.

Prehranjuje se pretežno s planktonom, ampak tudi česa drugega se ne brani. Ulovimo jo lahko na dagnjo, črve, pastelo, kos kruha, čreva sredele…Bukva nikoli ne miruje ampak se ves čas giblje. Zaradi velikega očesa ji ne uide nič. Ker ima tanka usta se hitro zgodi, da ji trnek prereže usta in se s tem osvobodi, kar se je tudi že zgodilo meni. Včasih se lovijo pri dnu včasih v pol vode včasih pa pri površini. Ponoči, ko lovimo lignje pod lučjo se zberejo okoli barke in če nočejo prijemati lignje lahko pribor zamenjamo in lovimo bukve.

ang.: Annular sea bream
fran.: Sparaillon commun
nem.: Ringelbrasse
ital.: Sparo

Najbrž ga ni ribiča, ki se v svoji ribolovni karieri nebi bil srečal s šparom. Je značilna riba obalnega pasu. In večina začetnikov se prvič sreča prav s šparom. Vabo požre brez premišljanja in se, ko je zapet na trnek močno upira. Prav tako kot pri optrocih je priljubljen med gurmani, ki ga obužujejo pečenega ali v juhi v kateri so vsi “gušti” morja.

Tako kot pri večini Šparidov je telo špara ovalno in visoko bočno sploščeno. Hrbet ima zelenkasto-srebrne barve ali zelenkasto-rumene barve. Trebuh pa ima srebrno-bel. Usta ima čvrsta in močna, v njih pa ima dve vrsti dletastih zob. Ustnice ima debele. Prsne plavuti so velike, zašiljenih vrhov, medtem ko je repna velika. Na korenu repa se nahaja črna proga, ki je karakterističa zanj. Prav zaradi te proge ga velikokrat tudi zamenjajo z ušato oz. ušato z njim.

Zraste do 24 cm dolžine in okoli 400g teže in je zato med najmanjšimi iz družine šparidov. Pri dolžini 10cm postane spolno zrel in takrat je star okoli leto dni. Živijo v jatah in se mreste v poletnih mesecih.

Živi vzdolž celotne Jadranske obale, s tem, da je številčnejši na severnem Jadranu. Skoraj bi se lahko reklo, da številčnost špara pada proti jugu. Največ jih je okoli rečnih ustjih, znotraj velikih zalivov in luk kjer je dno muljnato in przornost morja zmanjšana. Taki kraji so recimo ustje Neretve, Podgorski kanal, Kaštelski zaliv, zahodna obala Istre… Odgovarja mu muljnato in peščeno dno, številen je nad morskimi “travniki” posidonije. Najslabše pa je poseljen na trdem kamnitem dnu. Prihaja do same obale in plitvine. Drži se plitkih vod, ampak najdemo ga lahko tudi na spoštovanja vrednih globinah.

Glede hrane ni izbirčen hrani se s školjkami, črvi, ribjim mesom, polži, kruhim itd. Če mu vržete pravo vabo nebo dolgo razmišljal, ampak bo kar hitro popadel ponujeno. Več kot jih je v jati, večja je konkurenca med njimi in manj pazljiv je pri vzemanju vabe. Lovi se ga lahko z lahkim odmetom iz obale ali barke. Laks naj bo debel največ 0,30 mm. Špara kapitalca ponavadi ulovimo slučajno, med lovom kake druge ribe. Pri lovu z obale ga moramo iskati okoli lukobranov in ob rivah, tudi kanalizacijskih iztokov se ne ogiba. Čudovito je v nepreglednih livadah posidonije videti odbleske njihovih teles od sonca.

(Diplodus sargus)

angl.: White sea bream
franc.: Sar commun
nem.: Bindenbrasse
ital.: Sparetto, sargo maggiore

Šparide nekoliko bolj povezujemo z Šparom, Picem, Fratrom in Šargom, kot pa z opevanima Kraljico Orado in Carjem Zutcem. Njihova oblika telesa, značilne proge in odblesk teles v vodi so že skoraj zaščitni znak Šparidov. Razen Špara so vsi bolj plahi in oprezni, podobnega jedilnika in naseljujeo kamnito obalo. Šarg živi v luknjah in razpokah v večjih ali manjših jatah. Spretno se izogiba mrežam, previdno jemlje vabo na trneku in težko ga je ujeti s puško izven njegovega doma-Šargere. Ob znaku nevarnosti pa zbeži v svojo Šargero, kjer je lažno varen, saj mu pogosto lastna “hiša” postane past.

Telo Šarga je visoko bočno sploščeno in v profilu ovalno. Barve je srebrnaksto-sive, po telsu pa ima 6-8 vertikalnih črnih prog. S starostjo te proge počasi zbledijo. Usta ima majhna ampak močna v njih pa se nahaja spredaj osem dletastih zob, ustnice ima tanke. Robove škržnih poklopcev ima zatemnjene, tako tudi robove plavuti. Prsne plavuti so dolge in zašiljene, repna pa je velika in dvokraka, kar nakazuje, da je dober plavalec. Zraste do 45cm dolžine in 2,5 kg teže. Povprečen primerek pa je dolg okoli 20-25 cm. Spolov je ločenih, ampak lahko pa se tudi pojavijo primeri hermafroditizma. Pri dolžini 17 cm in enem letu starosti spolno dozori. Mresti se spomladi, ko se združuje v večje jate.

V vzhodnem Atlantiku ga najdemo od Biskajskega zaliva do Kapverdskih otokov. Prisoten je v celem Mediteranu in Jadranu. V Jadranu je razprostranjen povsod, ampak ne prav na gosto. Številčnejši je na mestih oddaljenih od civilizacije. Čeprav se mlajši primerki najdejo povsod, tudi v oslajenih vodah, je treba odrasle iskati v glavnem na kamnitem skalnatem terenu. Prebiva v kamnitih luknjah in razpokah, pod skalnimi previsi in v potopljenih predmetih. Najdemo ga lahko tudi v bolj zaprtih zalivih, če obstaja kje kakšna luknja ali kaj podobnega kamor se lahko skrije. Živijo v skupinah. Pogosto si svoje prebivališče deli z drugimi vrstami rib, ki se prav tako skrivajo po luknjah. Prebiva na 2-30 m globine, s tem da ga na večini plitkih mest nebo nikoli več. Razlog za to so deloma podvodni ribolovci, pred katerimi na prvi znak nevanrosti ni znal zbežati. Niso pa samo podvodni lovci krivi za primankljaj Šargov na plitvinah, ampak tudi mi ostali ribiči in pa krivolovci, ki se poslužujejo vseh mogočih (groznih)metod “ribolova”. Zaradi navedenih razlogov so se prebivališča Šargov premaknila na težje pristopne pozicije in globine.

Šarg je plaha in nezaupljiva riba, tudi ponujeno vabo vzema previdno. V iskanju hrane se pogsto oddalji od svoje Šargere in ga lahko najdemo na mestih kjer ga nebi pričakovali (tudi sam imam tako izkušnjo). Šarg je bolj sproten ulov pri lovu drugih rib, da ga gremo loviti načrtno bi težko rekli. Lovi se podnevi in ponoči v toplejših mesecih leta, pozimi pa se umakne na globje pozicije. Lovi se z obale ali plovila, s tem, da se ga lažje ujame z obale podnevi. Iskati ga moramo na mestih izposavljenim valovom, kjer poizkuša v peni valov, ki se razbijao ob obali najti hrano. Takšnemu lovu se reče lov v peni in lahko poleg Šarga prinese tudi Ušato ali Pica, redkeje Fratra. Lahko ga lovimo na razne črve, rakce, kozice itd. Pa tudi na pastelo iz sardel se ga da ujeti, ampak je treba lovišče zraven še brumati. Šarg h vabi pride previdno, jo vzame ampak je ne požre, to lovec občuti kot lahno zategovanje laksa.

Sam sem se s Šargom srečal lani poleti, leta 2007. Ujel sem ga popolnoma nepričakovano med lovom Ušat, tako da me je prijetno presenetil. Najprej sem ga imel za Pica, saj sta si zelo podobna. Pice se razlikuje od Šarga po dalješm šiljastem gobčku.

(Puntazzo puntazzo)

Ang.: Sharpsnout sea bream
Franc.: Sar a museau pointu
Nem.: Spitzsbrasse
Ital.: Puntazzo

Eden izmed pazljivejših in nezaupljivih Šparidov je Pic. Ta na pogled lepa in kulinarično zelo okusna riba obiskuje predvsem kamnite predele obale kjer išče kaj za pod zob, kakega raka, školjko, ali pa samo algo, žal ga srečujemo vse redkeje. Elegantno in počasi križari nad dnom, sam ali v skupini, neredko v družbi drugih Šparidov. Če ga presenetite med hranjenjem v kaki razpoki od presenečenja neve kaj bi. Tak trenutek mu lahko zapečati življenje, če imate pri sebi podvodno puško seveda.

Telo Pica je podobno Šparovemu, Šargovemu ali Fratrovemu. Je ovalne oblike in visoko bočno sploščeno. Po bokih je srebrno-sive barve, z 7-9 vertikalnimi črnimi progami. Gobček ima šiljast, rahlo izbočen, z naprej štrlečimi zobmi zaradi načina hranjenja. Oko je normalne veliost, medočesni prostor pa je zatemnjen. Prsne plavuti ima dolge in šiljaste. Na korenu repa ima širok na spodnjem delu prekinjen črn “prstan”. Repna plavut je široka in črna po obodu. Zraste do dolžine 47 cm in 2,5 kg teže, ampak povprečen primerek je težak 200 gramov. Mresti se na začetku leta.

Prebiva od Biskajskega zaliva do Sierra Leone v vzhodnem Atlantiku ter po celem Mediteranu. Ob Jadranski obali je prisoten povsod ampak ni preveč številen. Drži se kamnite obale, notranjega in odprtega morja. Najraje ima trde z algami obrasle pozicije, kjer ga lahko najdemo v večjem številu, najdemo ga pa tudi na vseh ostalih terenih. Kakšen primerek se lahko najde tudi na muljnatem dnu, še posebej, če je v bližini kaka skala. Pogost je tudi okoli lukobranov. Odgovarja mu tudi zaslajeno morje. V glavnem se zadržuje med 5 in 20 metri globine čeprav zaide tudi 100m globoko.

Ker največ živi na kmnitih terenih ga je tam potrebno tudi iskati. Lovimo ga največ z obale, redkeje z barke. Ulovimo ga lahko tudi na lahki parangal, ampak redkeje kot fratra in šarga. Najbolje ga je iskati daleč od naselij, saj pogosto nastrada od podvodnih ribolovcev in mrež potegač, ki so precej neslektivne. Mlajšim ribičem v toplih mesecih ni težko z masko pregledati terene na keterih nameravajo loviti. Na ta način lahko najdejo interesantne pozicije na katerih se riba nahaja in kje se lahko lovi brez večjega izgubljanja pribora. Pica se lovi podnevi, redkeje ponoči. Najpogosteje je Pic del ulova pri lovu drugih Šparidov in ostale ribe. Izbor vab za Pica je precej raznolik. Zagrize v školkje, rake, vse črve, še posebno na velikega morskega črva. Vabo vzame previdno, jo počasi požira in prav tako vleče laks. Preden damo kontro je potrebno nekaj časa počakati saj mu v nasprotnem primeru potegnemo vabo iz ust in z ulovom ni nič. Ko je zateg uspešen je Pic na drugi strani laksa zelo borben in se, če mu dopustimo, zavleče v kakšno razpoko iz kjer ga ne bomo več dobili. Pica manjšega od 15 dag. bi bilo najbolje izpustiti nazaj v morje, da še malo zraste.

angl.: Base
franc.: Sargue originare
nem.: Gemeine brass
ital.: Sargo comune

Fratar je še eden od značilnih prebivalcev kamnitega dna. Brez njega bi ribolov težko bil to kar je. S kjer koli vržete trnek, pa naj bo to s pomola, čolna, ali če položite parangal, ga boste najverjetneje ujeli. Uloviti se ga da podnevi, še bolje pa ponoči ali ob zori. Pri vabah ni izbirčen, redko katero ribo lahko lovite na toliko različnih vab kot Fratara. Ko začnejo gristi potem jih lahko ven vlečete skoraj kot po tekočem traku, toda tako hitro kakor začnejo gristi tudi prenehajo in jih pri grizenju vab nadomesti drugi drobiž kot so Pirke, Kanjci, knezi itd…

Telo Fratra je visoko, bočno sploščeno, v profilu ovalno. Po hrbtu in bokih je rumenkasto-siv ali zeleno-siv, ponekod z vijoličnim sijem na zgornji tretjini telesa. Po bokih ima vodoravne zlate proge. Gobček ima šilast z močnimi čeljustmi. Za debelimi ustnicami se nahajajo dletasti zobje. Profil glave je raven z rahlo grbico med očmi. Za glavo se nahaja karakteristična vertikalna črna proga, ki lahko sega do prsnih plavuti. Prav tako ima na korenu repa črn obroček, kot večina Šparidov. Repna plavut je velika, dvokraka z črno obrobo. Prsne plavuti so dolge in šilaste.

Prebiva na območju od Britanskih otokov do Angole v vzhodnem Atlantiku in v Mediteranu. V Jadranu ga je moč povsod. Predvsem manjši primerki se najdejo povsod ne glede na vrsto in konfiguracijo dna. Nahajajo se v zaprtih kanalih, zalivih, lukah, kot tudi na odprtem morju. Oslajeno morje jih prav nič ne moti. Ko odrastejo se držijo kamnite obale in bolj globljih predelov, razpok in dna z veliko luknjami in precepi. Najdemo jih lahko tudi na bolj ravnem obraslem dnu, še posebej, če je kje blizu kak precep ali večja skala. Živijo v večjih ali manjših jatah. Najdemo jih na 5-30 metrov globine, čeprav lahko zaidejo tudi do 100m globoko.

Dokler je majhen je neoprezen, radoveden, pogosto v spremstvu rib ki rijejo po dnu. Ko pa odraste postane plah in se ga redko vidi ob obali. Hrani se z školjkami, rakci, morsko kumaro, koščki lignja… Prav vse vabe, ki so bile naštete so dobre za dnevni lov, za nočni lov pa je treba izpostaviti predvsem velikega morskega črva. Pravi lov na Fratre se odvija ponoči, čeprav imamo lahko tudi podnevi uspešen lov. V nočeh obsijanih z mesečino se ne more upreti fluorescentnem migajočem zalogaju. Lovi se s trde obale, z palico in rolo, ki sta v tem lovu nenadomestljivi.

Lovi se na odmet z enim ali dvema trnkoma z drsnim svincem (sistem je bolj podrobno opisan v rubriki ribolovne tehnike). Laks naj bo debeline največ 0,35mm. Nekateri ribiči lovijo tako da “putujejo” to pomeni da če na enem mestu kmalu ne ulovijo nič se pomaknejo naprej vzdolž obale na novo pozicijo. Pri takem načinu pogosto veliko trgamo naveze. Na tak način lahko lovimo tudi iz čolna, čeprav se pri lovu z čolna bolj uporablja povraz. Frater je pogost ulov tudi na prarangalih.

So glavočem podobne ribe, ki se zadržujejo v prvih nekaj metrih globine.So kot glavoči sluzave in nimajo bodic.

Od glavočev se ločijo, da nimajo trebušne plavuti zrasle v prisesek, ampak jo imajo nitasto in služi kot hodilke. Na glavi imajo večinoma daljše izrastke. So male ribe, ki zrastejo največ do 30 cm.

Živijo v celem Jadranu, najraje ob pomolih med travo, v razpokah in v večjih polžjih ter školjčnih lupinah.

So zelo požrešne in jedo vse. Nekatere vrste z ostrimi zobmi trgajo alge s kamnov in kose mesa iz mrtvih rib.

Pri ujeti babice pazimo, da nas ne ugrizne, zaradi tega, ker če nekaj ugrizne zlepa ne spusti in ker ima zobe ostre kot britev. Zelo ostre zobe ima babica huhorica (hrv. ime).

Za hrano se skoraj nikoli ne uporabljajo, ker so male in imajo tudi zelo mehko meso. Pogosteje jih imajo v akvariju, ker so trdožive, nezahtevne in prilagodljive.

Na tej sliki je črnoglava baica. Je pri nas najmanjša vrsta, ker zraste le 4 cm v dolžino.

Ang.: Striped seabream
Nem.: Marmorbrasse
Francosko: marbre
Italijansko: Mormora

Ovčica dejansko nima kaj dosti veze z dejansko kopensko ovco. Ime je dobila zato, ker iz profila spominja na njeno štirinožno soimenjakinjo. Najraje išče hrano po kakšnih peščenih ali muljastih zalivih, kjer išče razne rakce in črve. Je precej plašna riba, toda ko rije po dnu, ko kak pujsek se njena plašnost omili, ker je prezaposlena in takrat se kaj lahko zgodi, da vmes pograbi še hrano, ki ima čisto po slučaju še trnek in laks. Pogosto jo spremljajo Fratri, ki ji kakšen zalogaj tudi radi izmaknejo.

Telo ovčice je ovalne oblike in bočno sploščeno. Je sivo-srebrne barve z zlatim sijem. Po bokih ima 10-13 vertikalnih črnih prog. Glede na telo je glava precej velika, lahno zaobljenega gornjega profila. Usta so dolga in šilasta, zobje konični ustnice pa debele. Oči ima dokaj majhne. Prsne plavuti ima kratke, repna pa je velika in dvokraka.
Zraste do 45 cm dolžine in teže 2kg. Povprečen primerek pa je težek 20 dag. Mresti se spomladi in poleti. Tako kot Orada je hermafrodit in med odraščanjem menja spol. v drugem letu življenja dozori kot samček, spol pa zamenja v samico pri dolžini okoli 25 cm.

Naseljuje vzhodni Atlantik od Biskajskega zaliva do juga Afrike, Mediteran, razen Črnega morja, Rdeče morje ter tudi del Indijskega oceana. Na Jadranu jo najdemo vzdolž vse obale, glavna prebivališča pa ima okoli rečnih ustij. Poznana lovišča so okoli Zadra, Tarski zaliv in Limski kanal, ustji Neretve in Cetine. Prijajo ji oslajene vode in zalivi, izogiba se strmim, kamnitim terenom izpostavljenim udarom morja. Čeprav zaide do 15 metrov globine se praviloma drži plitvega morja. Zadržuje se na muljastem in peščenem dnu. Prav tako jo lahko najdemo na livadah posidonije ki imajo še oaze mulja in peska.

Ovčica je jatna riba. Hrano išče na dnu, predvsem so to razni rakci, črvi in školjkice. Z svojimi karakterističnimi ustmi rije po morskem dnu in ga prekopava ter s tem ustvarja dimno zaveso. Ko sem bil prvič na Pagu, se spomnim, da če si šel in malo razkopal ali razpihal pesek na dnu so takoj prišle ovčice in začele na tistem delu iskat hrano. Eno sem mislim da celo ujel enkrat.
Pogosto se gibljejo v spremstvu drugih rib kot je Fratar, Pic ali Orada.
Najboljši čas zalov Ovčic je jesen in začetek zime, oz. najbrž tudi pomlad pred sezono. Takrat je morje še dovolj mirno, ker ni kopalcev, da se ovčice zadržujejo v plitivnah. Jeseni tudi južni vetrovi dodobra premešajo pesek na dnu in s tem na dan pride hrana, ki jo ovčica intenzivno išče brez velikega truda. Poleti so aktivnejše, ko maestral popoldne zamotni plitke zalive. Druge ribe se ponavadi iščejo po puntah in rtih, ovčico pa ne. Njo se išče v samem zalivu. Lovi se jo podnevi in ponoči.
Vaba so lahko razni črvki, kot je bibi, veliki črv Eunice, potem raki samotarji, kozice in dagnje. Nikakor pa se ne more odreči tako imenovanemu raku gamborju, to ni tista prozorna kozica, ampak nek drug rakec, ki je skoraj prozoren, ki naslejuje predvsem ustja rek v sami plitvini. Domačini mislim, da jih lovijo tako, da gazijo po plitvini in ko zaprejo z gazenjem luknje v katerih so gambori le ti pridejo na površje, ter se jih nato samo pobere z roko. Zagrize tudi v kako drugo vabo kot je trak lignja, toda redkeje.
Ovčica je bolj sproten ulov kot namenski, ker so njene jate precej razpršene in niso številčne. Če se ulovi nekaj primerkov je to že kar uspeh. Dobra stvar je, da tam kjer je ovčica so tudi drugi Šparidi, posebej Orada. Lovi se z lahkim odmetom, na grunt.

Meso ima lahko prebavljivo in največ se pripravlja na lešo ali na gradele.

(Lophius budgassa)

Angleško: Angler, Monkfish

Nemško: Seeteufel

Hrvaško: Grdobina, žaba

Ime grdobina ali žaba je dobila po svojem videzu, ki je vse prej kot privlačen. Toda čeprav je grda, velja za poslastico.

V Jadranu živita dve vrsti morskih žab, ki se v glavnem ločita le po velikosri , ker Grdobina Žutka(Lophius budegassa) zraste do 70 cm, grdobina mrkulja(Lophius piscatorius) pa bi lahko zrasla več kot 2 m.

Ker sta si tako podobni bom sedaj opisal skupne značilnosti.

Je svetlo rumenkasta z več različicami; prilagojena je barvi okolja, kjer živi, to je mulju ali pesku.Uvrščamo jo med globinske ribe, ker je najpogostejša na morskem dnu med 30 do 150 m globine, vendar pridejo posamezni primerki tudi le 5 m globoko, vendar so ti večinoma manjši.

Je plenilec, ki na svojo vabo čaka zakopana v pesku ali mulju. Za privabljanje manjših rib in rakov uporablja izrastek na glavi, ki spominja na črva. ko riba sunkovito odpre veliki gobec in vsesa vse okoli vanj.

Pri snemanju ribe iz trnka pazimo na velik trn na vsaki strani glave, ki sicer ni strupen, ampak lahko povzroči neprijetno poškodbo. Morsko žabo lovima na pri ribolovnih tehnikah opisan povraz. Pazimo, da ne uporabimo isto velikih trnkov. Največjega damo vedno spodaj, najmanjšega pa zgoraj.

Za vabo uporabimo manjšega lignja ali kos katere koli ribe, ker ni izbirčna.

Pri lovu morske žabe lahko dobimo tudi druge ribe, ali se lahko zgodi celo, da na trnek dobimo manjšo ribo, katero nato žaba požre in imamo dve ribi namesto ene.

Sedaj pa sliki od obeh vrst:

Ta in prejšnje so od velike žabe, ki lahko tehta 40 kg in več!!!

To pa je manjša vrsta, ki tehta največ 8 kg.

Nemško: Großer Roter Drachenkopf
Italijansko: scorfano rosso
Francosko: Rascasse rouge
Hrvaško: Škarpena
Angleško: Largescaled scorpionfish

Velika škarpena živi v celem Jadranu. Najraje se zadržuje na kamnitem in s čermi bogatem dnu, kjer najde dovolj vdolbin in previsov, v katerih se skriva. Najpogosteje jo ulovimo med 10 do 100 metri.Lahko ulovimo na plitvinah, vendar so tisti primerki manjši.

V bodicah na škrgah in hrbtu ima strup. Strup ni tako močan kot pri pajku, vendar je vbod zelo boleč.

Je rdeče do rdečerjave barve in temno pegasta. Ima zelo veliko glavo. Zraste več kot pol metra v dolžino, čeprav povprečno ni težja od pol kilograma.

Lovimo jo povraz, bolj ali manj slučajno, ker nam pri tem primejo skoraj vse vrste rib.

Za vabo uporabimo sardele, igle, velikega morskega črva, lignja, špara, itd. Trnek je lahko zelo velik, saj za škarpenina usta še največji ni prevelik.

Škarpena spada med tiste ribe, ki se zapletejo v mreže tako močno, da se ne morejo rešiti iz nje.

Ko vidimo škarpeno večinoma ne verjamemo, da jo pod vodo težko opazimo, vendar se odlično skrije z okolico. Včasih slišimo zgodbe od potapljačev, ki so položili roko na škarpeno, ker so mislili da je obrasel kamen na katerega bi se prijeli.

Strup se uniči pri kuhanju nad 45°C. Pri čiščenju moramo biti pozorni, saj deluje strup še dolgo po smrti ribe.

Angleško: Black scorpionfish

Nemško: Brauner Drachenkopf

Rjava škarpena je podobna veliki škarpeni, od nje se razlikuje po barvi. Je rjava, rjavo siva do rjavo rdeča.

Tudi ta škarpena je strupena in kot tudi pri njeni večji sestri strup razpade pri segrevanju.

Živi na plitvem obraslem dnu z veliko alg. To škarpeno še težje opazimo kot veliko, ker ima boljšo kamuflažo.

Zaplava do 50 m globoko, najpogosteje se zadržuje med 5 do 15 m, zlasti na strmih podvodnih stenah.

Kadar je razdražena razširi vse bodice.

Zraste do 30 cm. Na trnek se rada ujame v valovitem morju. Najboljša vaba so rakci in kosi ribjega mesa. Ima pomemben gospodarski lov, saj se je letno ulovi do 50 ton !!!. Najboljša lovišča so v srednji Dalmaciji.

V restavracijah jo pogosto prodajajo, kot škarpeno, ker je veliko cenejša. Meso se uporablja isto kot pri veliki škarpeni. Cenejša je od velike škarpene, ker je manjša in manj poznana.

]]> http://morski-ribolov.net/rjava-skarpena-2/feed/ 0 http://morski-ribolov.net/zvezdogled/ http://morski-ribolov.net/zvezdogled/#comments Thu, 05 Mar 2009 23:18:09 +0000 kr'en http://jure.gasparut.eu/?p=147

(Zvezdogled, bežmek, čača, čačak, batoglav)

Angleško: Atlantic stargazer

Nemško: Himmelsgucker

Je rahlo strupen in pik povzroči lažje vnetje

Zvezdogled živi povsod v Jadranskem morju. Njegovo življenjsko okolje je peščeno, blatno dno do 200 m globoko. Tam se zakoplje do oči v pesek in s kožnim priveskom privablja drobne ribice k ustom, podobno kot morska žaba.

Ima kijasto telo. Glava je nekoliko štirioglata. Na njej sta dve nazaj štrleči bodici. Usta in oči ima na zgornji strani glave, zaradi česar je dobil ime. Telo je svetlo rjave peščene barve. Prva hrbtna plavut, ki je zvečina hrbtno zravnana, nosi štiri bodice in je črna. Ni jasno ali je rahlo strupena ali povzroča vnetje sluz, ki pride pri vbodu v rano.

Ulovima ga večinoma na povraz, ker je pogostejši na globokem dnu, kot na plitvini. Ulovimo ga redko, ker ni tako požrešen, kot pajek in, ker zaradi zgoraj opisanega lova na ribice zgrabi vabo le, če je v bližini ust. Glede vabese najboljše obnesejo ribice.

Zraste do 40 cm in do pol kilograma teže, ker ima mesnato meso. Namernega lova nanj ni.

(Zubatac)

Ang.: Common dentex
Ital.: Dente commun
Nem.: Zahnbrassen
Fran.: Dentice

Zobatec, imenujemo ga tudi Car, Zobar,Zubatac, pa še kak izraz bi se gotovo našel, je gotovo najbolj zaželjena riba s strani ribičev. Mislim, da ga ni ribiča, ki ne sanja, da ga bo nekoč ujel. In tudi sam prav nič ne odstopam od tega. Poleg tega, da je zelo lep na pogled, je tudi okusen in je v samem vrhu okusnosti med ribami Jadrana.

Telo ima bočno sploščeno ovalne oblike. Barv je lahko zelo različnih, odvisno od njegove starosti in okolja v katerem prebiva. Mlajši primerki so bolj svetlih tonov (sivo-zlatih), tisti v fazi “pubertete” so bolj rožnatih barv, pri odraslih pa prevladujejo na hrbtu plava barva z vertikalnimi progami rdečkastih barv. Manjše in večje črne pike so raztresene po zgornjem delu telesa in tudi po glavi. Boki so svetlejši, trebuh pa je belo-srebrn. Na glavi prevladuje močna čeljust z ostrimi zobmi v njej, ki z lahkoto pretrgajo laks. Visoko na glavi se nahaja  malo oranžno oko za katerim se nahaja značilno zatemnenje.

Na živem, sveže ulovljenem zobatcu se ves razpon čudovitih barv zelo lepo vidi, medtem ko ima zobatec v vodi, na dnu, veliko bolj izgled svojega okolja.

Plavuti ima močne in velike, kar nakazuje na odličnega plavalca in lovca.

Zraste do 1m dolžine in 16 kg teže. Povprečni primerki pa so dolgi med 30 in 50 cm. Dandanes je zobatec nad 8-9 kg teže že trofejni.

Spolno dozori v drugem letu svojega življenja, mresti pa se spomladi in v začetku poletja. V tem času je zanj tudi predpisan lovostaj.

Razprostranjen je v vzhodnem Atlantiku od Biskajskega zaliva pa do Senegala, prav tako je prisoten v celem Mediteranu in Jadranu. Zaide do 100m globine, ampak najpogosteje se ga najde med 15 in 30 metri v toplejšem delu leta. Pozimi gre globlje od 30m, čeprav se zna zgoditi, da zaide kakšen primerek tudi plitveje.

Prebiva povsod v večjem številu pa na pozicijah kot so razni podvodni grebeni, ki se iz globin vzdigujejo na nekaj metrov globine.  Najdemo ga tudi v kanalih, izpostavljenih rtih in pa tudi na najbolj odročnih “hridih” (čer??) sredi morja. Ljubi trde, položne, obrasle predele in bližino kamnitih tvorb kot so razni useki kamor se lahko skrije. Izogiba se prestrmih terenov, ki se hitro rušijo v globino.

Najdemo ga okoli Kornatov, Dugega otoka, prek Ista, Škrde, Molata, Paga, okoli Kvarnerskih otokov in vzdolž Istre. V glavnem se najde povsod tam kjer se ne da loviti s tramato.

Zobatec je izrazit predator, pri hranjenju ni izbirčen, najraje pa ima živ zalogaj ali pa dobro imitacijo le tega. Če ima možnost sigurnega skrivališča in obilje hrane, se lahko prilagodi vsakršnemu terenu. Je teritorialen, živi na nekem področju, ki ga ne zapušča, ga brani in se okoli njega tudi hrani. Ko krene v lov je hiter in okreten ter ne traja dolgo, da si napolni želodec. Če ga na nekem teritoriju izlovimo se težko spet vrne. Možnost ulova je največja tam kjer je številen, saj med primerki vlada rivalstvo in so zato bolj pohlepni in manj oprezni. Lovi se ga lahko celo leto, pozimi globlje, poleti plitkeje.Čas intenzivnega lova je jesen in konec poletja.

Ulovi se ga na parangal, povraz in odmet. Toda pravi lov na Zobatca je z težko panulo in živo vabo, kot je ligenj ali igla. Ulov zobatca na ostale načine je bolj kot ne slučajen. Če se malo dodtaknem še vab; najbolje je , da je vaba živa ali pa vsaj zelo dobra imitacija žive, prav tako “Car” ni izbirčen in bo prijel na lignja, iglo, kos velikega črva in hobotnico.

Ta na spodnji sliki (katerega nisem ujel jaz) je bil mislim da celo ujet na Bibija z obale

Poleg navadnega zobatca poznamo tudi Zobatca Krunaša (Dentex gibbosus), ki ima na glavi kakor nekakšno grbo

Ter tudi zubatca rumenega (dentex macrophtalmus), hrvaško se mu reče Zubačić rumeni. Ta zaide globlje tudi do 200 metrov globine in je manjši od onih dveh, doseže do 1 kg teže. Je slučajen ulov pri lovu drugih rib.

Zobatcu je zelo podoben tudi Pagar, ki ga dostikrat zamenjajo z njim.

(Pisanica)

Slovenska uradna beseda za pirko je pisanica, vendar to malokdo ve. Hrvaško se imenuje še vuk in sikavac. To so nazivi za to majhno, a zelo agresivno, požrešno in lepo pisano ribo. Spada v družino ostrižev (Serranidae),zraste do vsega 25 cm in doseže tezo do 300g. Kot vsi ostriži ima velika usta, po telesu pa plavkasto-rumenkasto – rdečkasto tigrasto formirane pokončne proge. Trebuh in spodnji del telesa sta belkasto-vijolična. Mresti se na koncu pomladi in vse poletje. Živi v Jadranu in Mediteranu ob obali kopnega, okrog otokov in na plitvih grebenih do 50 metrov globine. Za začetnika je pirka prava božja mana. Vabo napada preko celega dneva, v vsakem letnem času, na globinah 5-50 metrov. Vabo zagrabi takoj in močno potegne. Napade tudi vabo, namenjeno večjim ribam, ne glede na velikost trnka. Zato za pisanico-pirko ne potrebujemo majhnega trnka, ampak takega, s kakršnim sicer lovimo druge ribe na podobnih področjih, to je, st. 2-4. Najbolje jo bomo ulovili na giro, rada bo prijela tudi na lignja, velikega črva in ostale mesne vabe. Živi na kamnitih, lupinastih in peščenih terenih poraslih z algami cistozirami, zastereami in pozidonijo. Včasih nam bo sla na živce, ker bo napadala vabe, namenjene večjim ribam. Vseeno so veliki primerki pisanice, ki se nahajajo na podvodnih grebenih (več kot 250 gramov) posebno cenjeni. Meso je zelo okusno, posebno v brodetu, a tudi pripravljeno na vse druge načine.

Za pisanico ni nevarnosti, da bi jo izlovili, ker živi povsod, zato za lov ni določena najmanjša dopustna mera.

(električni skat, drhtulja)

Angleško: Spotted torpedo

Nemško: Marmelzitterrochen

Ima sposobnost sproščati električne sunke od 45 do 220 V

Živi povsod v Jadranu, pogostejši v severnem delu. Živi na peščenem in blatnem dnu, večinoma med 10 do 40 m. Gre do globine 200m, manjši se najdejo tudi na metru globine. Prihaja tudi na morsko travo.

Telo ima hrbtno sploščeno, spredaj zaobljena hrbtna plavut obrašča telo, prav tako trebušna. Rep je kratek, na njem sta poleg repne še dve manjši plavuti. Koža je gladka in sluzava. Hrbet je rjav in marmoriran.

Koti žive mladiče, ne leže jajc.

Ulovimo ga slučajno, večinoma na povraz. Rad prime na kose mesa in na ribice.

Njegovo meso ni cenjeno. Domačini ga uporabljajo kuhanega na lešo. Določeni ljudje ga imajo radi in se zato pojavlja v ribarnicah. Vsekakor je boljše, da te strese električni skat, kot, da te napiči morski golob.

(Ribon, Ribun)

Angl.: Sea bream

Franc.: Pagel commun

Nem.: Kleine

Ital.: Roseto

Arbun je gotovo ena najlepših rib Jadrana. Ribiči ga obožujejo. Vabo popade konkretno, brez razmišljanja.Tudi kar se tiče dna ni izbirčen in se ga lahko najde skoraj povsod. Da ga ni več, kakor ga je, so krive koče, ki preorjejo dno in poberejo ven bolj ali manj vse.Tako so koče očistile tudi njegova globlja težje dostopna prebivališča. Ko ga imamo na trnku je borben do zadnjega daha, še posebej je užitek ujeti večjega, nadpovprečnega Arbuna, ki pa so žal redki. Tudi kulinarično je med najboljšimi.

Telo Arbuna je bočno sploščeno in ovalne oblike. Je rožnato-rdeče barve, ki je po bokih svetlejša z srebrnim odsevom. Trebuh ima bel. Odrasli primerki imajo po telesu raztresene plavkaste pege.Gornji profil glave je raven, oko veliko, usta pa močna in šilasta. Rob škržnega poklopca ima temneje rdeče obarvan. Je izvrsten plavalec, na kar nakazuje njegova repna, velika, dvokraka plavut.

V dolžino zraste do 60cm in je lahko težek 3kg. Povprečni primerki pa so težki 10-15 dag. Mresti se v drugi polovici pomladi in v začetku poletja. Spolno dozori v prvem ali drugem letu življenja. Je hemafrodit, do dolžine 17-18 cm in starosti okoli 3 leta je samica, potem pa postane samec.

V vzhodnem Atlantiku biva od Skandinavije do Kapverdskih otokov. Živi v celem Mediteranu, s tem, da je v Črnem morju redek. V Jadranu ga je moč najti povsod, več pa se nahaja v kanalih in bližje obali, kot pa na odprtem morju. Prebiva na globinah od 10 do 180 metrov globine, najpogostejši pa je na globinah 20 do 100 metrov. Zadržuje se nad peščenim, muljnatim, lupinastem dnom in nad kombinacijami naštetih. Najbolj mu odgovarjajo področja obrasla z raznimi spužvami in bogata z iglokožci (morski ježki,…)

Najštevilčnejša področja so okoli Istre otoka Suska, Silbe, Oliba ter na Zadarskem in Šibenškem področju. Proti jugu je slabše naseljen. Največ ga je ob severni obali Pelješca. Arbun zahaja tudi v zalive, tudi zaprte in oslajene.

Arbun se zadržuje v jatah, čeprav se povsod najde tudi kak osamljen primerek. Čeprav je drugačen od Fratrov si pogosto z njimi deli terene. Pri hrani je neizbirčen, tako da zagrize v školjke, rakce (še posebno rad ima raka samotarja, škatara po hrvaško), črve, glavonožce, morsko kumaro…

Lovimo ga podnevi pa tudi po noči, po mesečini, njaveč jeseni in spomladi. Najpogosteje se lovi iz barke, kjer pa ni izlovljen se ga lahko lovi tudi iz obale. Lovimo ga s tunjo namenjeno Šargu, Fratru ali Oradi. Vabo vzema z dna ali malo iznad. Poznavanje pozicij je eden važnejših faktorjev pri lovu Arbuna. Ker niso stalno naseljeni na enem območju, kot recimo Zobatec, jih je treba iskati, to se lahko stori tako, da se barke ne sidra ampak se pusti, da jo nosi tok. Ob enem pa imamo povraz v vodi, ki se s tem stalno premika.Povraz mora biti ravno toliko nad dnom da svinec, ki je nakoncu občasno zadeva ob dno. Ko nekje ujamemo kak primerek se ustavimo in lovimo, če ujamemo še kaj se sidramo in lovimo dalje, če ne pa spet pustimo, da nas nosi tok.

Če pa lovimo iz zasidranega čolna je priporočjivo brumati (toriti), tj., da v staro vrečo od krompirja damo nekaj zmeltih srdel, školjk, kruha in še česa, obtežimo in spustimo na dno. Vonj bruma ribe primami, da pridejo bližje in jih tam tudi zadrži.

V kanalih je dno povečini ravno, peščeno, muljnato ali ploščasto. Sem pa tja je povsod kakšen brak, kamen ali stopnica med dvema ploščama. Okoli takih stopnic, ki jih imenujemo prag se držijo Arbuni, Fratri pa tudi kak Pagar se lahko najde. Za iskanje in označevanje takih terenov je priporočljivo imeti GPS ali pa dobro navtično karto.

Arbune ki so majhni in nedorasli izpuščajte nazaj, da še malo zrastejo.

]]> http://morski-ribolov.net/arbun/feed/ 0