Najprej nekaj skupnih značilnostil:
Vsem je skupno, da imajo na škržnih poklopcih ter na prvih hrbtnih plavutih strupene bodice. Vbod je zelo boleč in del na vbodu zateče, več o tem tukaj.
Vsi živijo na morskem dnu, deloma vkopani v pesek čakajoč na plen. So zelo požrešni in radi napadejo vabo. Tako se nam lahko dostikrat zgodi, da primejo na panulo ali pa spinanje iz obale. Če ga ujamete ravnajte z njim izredno previdno, ako ga nameravate izpustiti je najbolje laks kar odrezati, ko je pauk še nad vodo. Če pa ga mislite upleniti, potem ga je nabolje dati v kako vedro in po možnosti še pokriti vedo, da ne more ven skočiti. Namreč, ko jih ujamemo so zelo nemirni in poskakujejo sem in tja ter se premetavajo. Zato jih nikar ne poizkušajte prijeti.
Na srečo je strup termolabilen in če ga segrejemo na 60ºC razpade in ni več nevaren. Taka naj bo tudi takojšna oskrba v primeru pika; del kjer je prišlo do vboda poizkušajte segreti na čim večjo temperaturo, ki jo še lahko prenesete in seveda poiščite tudi zdravniško pomoč.

Pauki so užitni, se posebej večji primerki. Ponavadi jih kuhajo ali naredijo na brodet.. Ker je strup termolabilen bo pri kuhanju razpadel in ne bo več nevaren.

Sedaj pa še opis vseh štirih vrst

Pauk bjelac
(Trachinus Draco)
(Pauk, pauk pjeskuljaš, ranj, ralj, dragan,…)

Ang.: Greater weever
Nem.: Petermӓnnchen
Franc.: Grande vive
Ital.: Tràcina drago

Zraste do 37cm in doseže težo do 0,58kg. Trup pauka je 6x daljši od njegove višine, po hrbtu je raven a po trebuhu malo zaobljen. Bočno je sploščen. Barve je zgoraj in pri strani večinoma rožnato sive z nejasnimi temnimi pegami, ki brazdasto padajo od hrbta preko bokov postrani nazaj. Zgoraj so malo modrikaste, pristrani rjave do črne a spodaj rumenkaste. Glava je temnosiva z modrikastimi vzorci. Po trebuhu je bel.
Mresti se konec Junija pa vse do avgusta. Aktiven je ponoči, podnevi pa miruje vkopan v pesek. Živi v manjših jatah.  Pozimi gre v večje globine.
Hrani se z malimi kozicami in ribicami.

Živi vzdolž obale na globinah od 20 do 150 metrov globoko. Živi na peščenem dnu, največ na 30-80 metrov globine. Raje ima kanale med otoki in kakšne zalve kot pa odprto vodo oz obalo ki gleda na odprto morje. Poznana prebivališča so okoli Zadra in Splita.

Pauk Crnac
(Trachinus araneus)
(Pauk crnožig, dràgana,, tartana, ranj, pauk grebenaš,…)

Angl.: Spotted weever
Nem.: Straklen
Franc.: Vive-araignée
Ital.: Tracina

Naraste do 50 cm in doseže težo 1,5 kg. Telo ima bočno sploščeno. Oči ima izbočene. Spodnjo čeljusti ima nekaj daljšo od zgornje in usmerjeno navzgor.Barve je temno rdečkasto sive. Pristrani pod bočno linijo ima vodoravni niz 6-7 velikih črnih peg. Ima pa jih tudi drugje po telesu. Spodaj je rumenkaste barve.
Mresti se konec jeseni in v začetku zime. Je slabo aktivn, največ preždi vkopan v pesek čakaj na plen. Je zelo pohlepen in napade vsako užitno stvar, ki se mu znajde na dosegu.

Najdemo ga vzdolž celega Jadrana  na kamnitem, peščenem lupinastem dnu in koralnem dnu. Prebiva na 5-150 metrov globine. V notranjih zalivih in kanalih je redek, pogostejši pa na grebenih odprtega morja, posebej  strani zadrskega in šibeniškega arhipelaga ki gleda proti odprtem morju.Od vseh paukov je najredkejši.

Pauk Mrkulj
(Trachinus radiatus)
(Pauk kamenjar, ranj, dragana, pauk grebenš,…)

Angl.: Starry weever
Nem.: Straklen
Franc.: Vive araignee
Ital.: Tracimo raggiata

Zraste do dolžine 40 cm in teže 1,50 kg. Telo ima enake oblike kot ostali. Barve je zgoraj rumenkaste do škrilasto-sive barve. Škrilaste barve je bolj ali manj tudi celotna glava, v kolikor nima vijoličastih ali rdečkastih vzorcev. Vzdolž bočne linije ima črne pegice, ki se nekatere spajajo v nepavilne prstane.
Mresti se konec jeseni in v začetku zime. Hrani se z raznimi malimi nevretenčarji in manjšimi ribicami. Aktivnejši je ponoči.

Razprostranjen je po celotnem Jadranu od 5 do 150 metrov globine po peščenem lupinastem in koralnem dnu. Izogiba se zaprtih vod, zato je številčnejši v odprtih vodah, posebej okoli grebenov.

Pauk Žutac
(Echiichthys vipera)
(žutac, tartana žuta, ranj, ralj,…)

Angl.: Lesser weever
Nem.: Viperqueise
Franc.: Petite vive
Ital.: Tracina vipera

Dolžine je do 14 cm (samčki manjši). Telo je podobne oblike kot pri ostalih z lahno zbito in sploščeno glavo in z zaobljenim trebuhom.  Prva hrbtna plavut je ločena od druge hrbtne plavuti, ki je dolga. Prav tako dolga je tudi  predrepna plavut. Trebušne plavuti so nameščene so nameščene na grlu pred prsnimi plavutmi. Prva hrbtna plavut je črna, druga in repna plavut pa stačrno obrobljeni.
Barve je zgoraj rumenkasto-sive posut z rjavimi točkami. Spodaj je sivo srebrnkasto rumen.
Mresti se od maja do septembra. Zaradi mrestitve se seli v večje globine. Aktiven je ponoči, podnevi pa se vkoplje v pesek. Hrani se z malimi živalcami iz dna kot so kozice, ribice in ikre. Nima zračnega mehurja.
Živi v plitki vodi z peščenim dnom vzdolž celega Jadrana. Je malo manj razširjen od ostalih paukov.

(Scomber scombrus)

Angl.: Mackerel
Nem.: Makrele
Fanc.: Maquereau
Ital.: Scombro

Pripada družini skuš (Scombridae). Doseže dolžino 45cm in težo 0,9 kg. Telo ima vretenasto, z zašiljenim prednjim in zadnjim delom trupa. Repna plavut je razvita, medtem ko so ostale pralvuti srednje razvite. Telo ima brez lusk. Barve je z zgornje strani modra ali temno modrikasto zelene. Na telesu ima do trideset vertikalnih črnih valovitih prog. S trebušne strani je srebrno bela. Mresti se konec jeseni in v prvi polovici zime. Na mrestenje odhaja do 250 metrov globoko. POleti se drži bližje površini, medtem ko gre pozimi globlje. Je odličen plavalec in je precej požrešna. Zaradi tega je kar naprej v gibanju. Živi v velikih jatah. Hrani se z manjšimi ribami in njihovimi ikrami, planktonskimi črvički in rakci.

Razprostranjena je po vzhodnem Atlantiku od kanarskih otokov pa čisto do severa Norveške. V Mediteranu in Jadranu je prisotna povsod.

Je pelagijska riba in se zato drži odprtega morja in zunanjih delov otokov ki gledajo na odprto morje. Največje koncentracije skuš so v letnih mesecih v Kvarneriču, Reškem zalivu, Virskem morju in v Kornatskem arhipelagu. Kdaj pa kdaj zaide tudi blizu ustij rek.

Športni ribiči jo največ lovimo na panulo. Ujame se jo lahko tudi na kakšnih rtih iz obale. Pa tudi z lovom iz mirujočega čolna. Če naletimo na jato imamo lahko dober ulov, ker so požrešne jih lahko tudi več hrakti popade trneke na sistemu.

Najboljše so počene na žaru, pa tudi ocvrte na plinu niso za preč. Kot vse plave ribe so najboljše, če so pripravljene čim prej po ujetju. Lahko jih tudi mariniramo, v tem primeru zdržijo tudi nekaj dni.

Angl.: Spanish mackerel
Nem.: Spaniche makrele
Franc.: Maquerean espagnol
Ital.: Scombro

Lokarda je precej podobna skuši in ju nepoznavalec kaj lahko zamenja. Je plava riba, prav tako kot njena sorodnica Skuša. Obedve se lovita na isti način in sta obe enako dobre za jesti. Kaj še, če so borbene ne vem. ampak sklepal da so, vsaj glede na njihove večje sorodnice Palamide.

Pripada družini skuš (Scombridae). Zraste do 45cm dolžine in doseže težo do 1,10kg. Ampak srednja lovna teža je nekje 0,20kg. Ima vretenasto izdolženo telo z gladko kožo brez lusk. Glava je dolga z šiljastim gobčkom. Plavuti ima srednje razvite repna plavut pa je solidno razvita.
Barve je z hrbtne strani modrikasto zelenkaste z črnimi progami in pegami. S trebušne strani pa je srebrno bele barve z zelenkasto sivimi pegami.
Mresti se konec poletja in v začetku jeseni. Prebivališča Lokard se pokrivajo z Sardelinimi. Je pelagijska riba in je neodvisna od globine morja. Tako se jo lahko najde skoraj povsod.

V Jadranu je razprostranjena povsod ampak najraje se zadržuje okoli raznih grebenov in čeri na bolj odprtem morju. Najbolj poznana lovišča so okoli zunanjih otokov kot so Vis, Dugi otok, Premuda in Mljet. Stalno je prisotna tudi okoli Palagruže, Biševa in Jabuke. Spomladi pa se približa tudi obali in kanalom med otoki.

Lovi se jo največ na lahko panulo (glej tehnike ribolova). Pa če bližje obali se jo da tudi z obale ujet na plovec, lahki odmet ali z spinanjem. Najboljša vaba naj bi bila sardela brez kosti.

Meso je zelo dobro, čeprav je skuša nekaj boljša od Lokarde. Ker je zelo hranljiva riba so jo ponavadi jedli pred kakšnimi večjimi fizičnimi napori kot je ribolov, delo na polju itd…
Kot vsa plava riba je najbolj okusna še isti dan, ko jo ujamem in spečemo. Najboljša je pečena na žaru, lahko se jo tudi marinira, v tem primeru je dobra tudi do nekaj dni po pripravi.

Za vse je značilno, da so prilagojeni za življenje na morskem dnu. Obe očesi imajo na eni, zgornji, strani. Usta imajo ukrivljena in s tem prilagojena svojemu načinu življenja. Z enim bokom so vedno obrnjene proti dnu, zato tista stran nima razvite pigmentacije in so po njej popolnoma beli. Druga stran, ki gleda navzgor pa je dobila sposobnost prilagajanja barv okolju in se tako morski list s pomočjo te sposobnosti lahko barvno prilagodi skoraj vsakemi podlagi. Ko se list nekje ustavi in se še malo vkoplje v pesek postane praktično neviden, ker koža privzame vzorec in barvo okolice iz peska pa mu štrlijo samo oči. Lahko plavate mimo njega, pa ga najbrž ne boste videli, sploh če bo miroval in čakal da greste mimo. Ni pa od izvalitve list vezan na dno, v Lavrarnem (ličinka) stadiju, živi pelagijsko, v prosti vodi, takrat ima oči normalno na obeh straneh, ko pa se spusti na dno pride do preobrazbe. Zrastejo do 50 cm in teže 1 kg. Mrestijo se konec jeseni in v prvi polovici zime.

Hranijo se z rakci, čvi, iglokožci in nekatere vrste tudi z ribami.

Živie na peščenem, prodnatem in muljastem dnu. Razprostranjeni so po celem Jadranu od plitvin pa do globin 250 metrov. Najgosteje so naseljeni okoli rečnih ustij. Najbogatejša lovišča so ob zahodni obali Istre, Novigradsko morje, ustji rek Neretve in Cetine.

O samem lovu ni kaj dosti povedati. Lovijo jih predvsem z mrežami, v Istri pa predvsem z mrežami listaricami. Mi, rekreacijski in športni ribiči, jih ujamemo bolj slučajno kot namensko. Če bi ga že šel lovit bi lovil na način grund.

Ker mislim, da je navadni list najbolj pogost izmed vseh bom navedel latinsko ime zanj, nekaj imen, ki so razširjena na vzhodnem Jadranu, ter tudi nekaj tujih imen

Latinsko: Solea Vulgaris
Hrvaško: Soja, zalistak, splatuša, šfoja, obični list
Angl.: Common sole
Franc.: Sole commune
Nem.:Seezunge
Ital.: Sogliola commune

Meso ima mehko in nežno. V prehrani je zelo cenjen. Največ ga kuhajo, pražijo ali pečejo na žaru.

(Sarpa Salpa)

ang.: Salema
franc.: Saupe
nem.: Goldstrieme
ital.: Salpa

Salpa je potrdilo, da je rod Šparidov zelo raznolik in edinstven. Za razliko od ostalih Šparidov, ki imajo nekateri velike zobe in so izraziti predatorji in mesojedci , je Salpa miren vegetarijanec, ki se pase na algah in ostalem morskem rastlinju. Zadržuje se v velikih jatah. Je precej razširjena in lahko prepoznavna riba.

Telo salpe je ovalne oblike, visoko bočno sploščeno, kot pri večini ostalih šparidov. Glede na telo je glava kraka, ustnice debele a usta majhna. Zobje so drobni, prilagojeni za obiranje alg. Oči so rumene, prostor med očmi je širok. Hrbet je sivkasto zelen, boki srebrnosivi, trebuh bel. Po telesu ima  10 do 11 zlatorumenih prog vzdolž telesa, po katerih je lahko prepoznavna. Ob kratkih prsnih plavutih ima črno liso (bolje rečeno piko). Repna plavut je dvokraka z zašiljenimi vrhovi.

Zraste do 3kg teže in 51 cm dolžine, povprečna lovna teža pa je okoli 0,15 kg, Saj jo je zelo težko ujeti, sploh večje primerke. Salpa je hermafrodit, spolno dozori pri dolžini okoli 20 cm. Mresti se ob začetku jeseni.

Razprostranjena je od Biskajskega zaliva do juga Afrike, v vzhodnem Atlantiku in skoraj v celem Mediteranu, s tem da je v Črnem morju redka. V Jadranu živi vzdolž cele obale v večjih ali manjših jatah. Redko jih najdemo posamezno izven jat, če pa že so to običajno veliki primerki. Zaradi specifičnega načina prehranjevanja ne zahaja v večje globine, ampak se drži do 30 m globine. Pogosto obira alge s samega roba plime in oseke (nekaj cm vode). Zadržuje s e v zaprtem temnem morju, v kanalih, kot tudi na položnih zunanjih pozicijah. Najpogostejša je ob obali Istre, v kronatskem arhipelagu ter okoli vseh zunanjih otokov, s tem da se največji primerki ujamejo palaguškem, viškem, lastovskem in mletskom področju. Najraje se zadržujejo nad kamnitem, z algami poraslem dnu, nad morskimi travniki posidonije, kot tudi na peščenem dnu v glavnem do petnajst metrov globine. Je zelo številna in je plen večjim plenilcem.

Manjši primerki so vsejedi in se zato dajo ujeti na kruh ali pastelo, veliki primerki pa ne kažejo nikakršnega interesa za ponujene vabe in so zelo plahi. Tu je tudi vzrok, da se najpogosteje ujamejo samo manjši primerki. O ciljnem trnkarjenju na salpe težko govorimo, so pa lahko slučajen ulov pri lovu drugih rib kot so ciplji recimo. Če hočemo loviti Salpo je najboljše, da si nabavimo opremo za podvodni ribolov, takrat lahko ustrelimo tudi primerke težje od kilograma.

Naj še povem, da sem nekoč v ribarnici kupil Salpo in jo potem doma pripravil v pečici. Bila je tako zanič, da je nisem mogel pojesti do konca. Potem pa sem ob neki drugi priliki jedel na Salpe na Pagu  in so bile tako okusne, da jih lahko primerjam z orado. Vzrok leži v njeni prehrani, ker je rastlinojed se po smrti začne hitro razkrajati in če ni sveža ima potem ogaben okus. Ko jo ujamemo, ji takoj očistimo drobovino in jo čim prej pripravimo. Tako bo Salpa odlična.

(Diplodus sargus)

angl.: White sea bream
franc.: Sar commun
nem.: Bindenbrasse
ital.: Sparetto, sargo maggiore

Šparide nekoliko bolj povezujemo z Šparom, Picem, Fratrom in Šargom, kot pa z opevanima Kraljico Orado in Carjem Zutcem. Njihova oblika telesa, značilne proge in odblesk teles v vodi so že skoraj zaščitni znak Šparidov. Razen Špara so vsi bolj plahi in oprezni, podobnega jedilnika in naseljujeo kamnito obalo. Šarg živi v luknjah in razpokah v večjih ali manjših jatah. Spretno se izogiba mrežam, previdno jemlje vabo na trneku in težko ga je ujeti s puško izven njegovega doma-Šargere. Ob znaku nevarnosti pa zbeži v svojo Šargero, kjer je lažno varen, saj mu pogosto lastna “hiša” postane past.

Telo Šarga je visoko bočno sploščeno in v profilu ovalno. Barve je srebrnaksto-sive, po telsu pa ima 6-8 vertikalnih črnih prog. S starostjo te proge počasi zbledijo. Usta ima majhna ampak močna v njih pa se nahaja spredaj osem dletastih zob, ustnice ima tanke. Robove škržnih poklopcev ima zatemnjene, tako tudi robove plavuti. Prsne plavuti so dolge in zašiljene, repna pa je velika in dvokraka, kar nakazuje, da je dober plavalec. Zraste do 45cm dolžine in 2,5 kg teže. Povprečen primerek pa je dolg okoli 20-25 cm. Spolov je ločenih, ampak lahko pa se tudi pojavijo primeri hermafroditizma. Pri dolžini 17 cm in enem letu starosti spolno dozori. Mresti se spomladi, ko se združuje v večje jate.

V vzhodnem Atlantiku ga najdemo od Biskajskega zaliva do Kapverdskih otokov. Prisoten je v celem Mediteranu in Jadranu. V Jadranu je razprostranjen povsod, ampak ne prav na gosto. Številčnejši je na mestih oddaljenih od civilizacije. Čeprav se mlajši primerki najdejo povsod, tudi v oslajenih vodah, je treba odrasle iskati v glavnem na kamnitem skalnatem terenu. Prebiva v kamnitih luknjah in razpokah, pod skalnimi previsi in v potopljenih predmetih. Najdemo ga lahko tudi v bolj zaprtih zalivih, če obstaja kje kakšna luknja ali kaj podobnega kamor se lahko skrije. Živijo v skupinah. Pogosto si svoje prebivališče deli z drugimi vrstami rib, ki se prav tako skrivajo po luknjah. Prebiva na 2-30 m globine, s tem da ga na večini plitkih mest nebo nikoli več. Razlog za to so deloma podvodni ribolovci, pred katerimi na prvi znak nevanrosti ni znal zbežati. Niso pa samo podvodni lovci krivi za primankljaj Šargov na plitvinah, ampak tudi mi ostali ribiči in pa krivolovci, ki se poslužujejo vseh mogočih (groznih)metod “ribolova”. Zaradi navedenih razlogov so se prebivališča Šargov premaknila na težje pristopne pozicije in globine.

Šarg je plaha in nezaupljiva riba, tudi ponujeno vabo vzema previdno. V iskanju hrane se pogsto oddalji od svoje Šargere in ga lahko najdemo na mestih kjer ga nebi pričakovali (tudi sam imam tako izkušnjo). Šarg je bolj sproten ulov pri lovu drugih rib, da ga gremo loviti načrtno bi težko rekli. Lovi se podnevi in ponoči v toplejših mesecih leta, pozimi pa se umakne na globje pozicije. Lovi se z obale ali plovila, s tem, da se ga lažje ujame z obale podnevi. Iskati ga moramo na mestih izposavljenim valovom, kjer poizkuša v peni valov, ki se razbijao ob obali najti hrano. Takšnemu lovu se reče lov v peni in lahko poleg Šarga prinese tudi Ušato ali Pica, redkeje Fratra. Lahko ga lovimo na razne črve, rakce, kozice itd. Pa tudi na pastelo iz sardel se ga da ujeti, ampak je treba lovišče zraven še brumati. Šarg h vabi pride previdno, jo vzame ampak je ne požre, to lovec občuti kot lahno zategovanje laksa.

Sam sem se s Šargom srečal lani poleti, leta 2007. Ujel sem ga popolnoma nepričakovano med lovom Ušat, tako da me je prijetno presenetil. Najprej sem ga imel za Pica, saj sta si zelo podobna. Pice se razlikuje od Šarga po dalješm šiljastem gobčku.

(Puntazzo puntazzo)

Ang.: Sharpsnout sea bream
Franc.: Sar a museau pointu
Nem.: Spitzsbrasse
Ital.: Puntazzo

Eden izmed pazljivejših in nezaupljivih Šparidov je Pic. Ta na pogled lepa in kulinarično zelo okusna riba obiskuje predvsem kamnite predele obale kjer išče kaj za pod zob, kakega raka, školjko, ali pa samo algo, žal ga srečujemo vse redkeje. Elegantno in počasi križari nad dnom, sam ali v skupini, neredko v družbi drugih Šparidov. Če ga presenetite med hranjenjem v kaki razpoki od presenečenja neve kaj bi. Tak trenutek mu lahko zapečati življenje, če imate pri sebi podvodno puško seveda.

Telo Pica je podobno Šparovemu, Šargovemu ali Fratrovemu. Je ovalne oblike in visoko bočno sploščeno. Po bokih je srebrno-sive barve, z 7-9 vertikalnimi črnimi progami. Gobček ima šiljast, rahlo izbočen, z naprej štrlečimi zobmi zaradi načina hranjenja. Oko je normalne veliost, medočesni prostor pa je zatemnjen. Prsne plavuti ima dolge in šiljaste. Na korenu repa ima širok na spodnjem delu prekinjen črn “prstan”. Repna plavut je široka in črna po obodu. Zraste do dolžine 47 cm in 2,5 kg teže, ampak povprečen primerek je težak 200 gramov. Mresti se na začetku leta.

Prebiva od Biskajskega zaliva do Sierra Leone v vzhodnem Atlantiku ter po celem Mediteranu. Ob Jadranski obali je prisoten povsod ampak ni preveč številen. Drži se kamnite obale, notranjega in odprtega morja. Najraje ima trde z algami obrasle pozicije, kjer ga lahko najdemo v večjem številu, najdemo ga pa tudi na vseh ostalih terenih. Kakšen primerek se lahko najde tudi na muljnatem dnu, še posebej, če je v bližini kaka skala. Pogost je tudi okoli lukobranov. Odgovarja mu tudi zaslajeno morje. V glavnem se zadržuje med 5 in 20 metri globine čeprav zaide tudi 100m globoko.

Ker največ živi na kmnitih terenih ga je tam potrebno tudi iskati. Lovimo ga največ z obale, redkeje z barke. Ulovimo ga lahko tudi na lahki parangal, ampak redkeje kot fratra in šarga. Najbolje ga je iskati daleč od naselij, saj pogosto nastrada od podvodnih ribolovcev in mrež potegač, ki so precej neslektivne. Mlajšim ribičem v toplih mesecih ni težko z masko pregledati terene na keterih nameravajo loviti. Na ta način lahko najdejo interesantne pozicije na katerih se riba nahaja in kje se lahko lovi brez večjega izgubljanja pribora. Pica se lovi podnevi, redkeje ponoči. Najpogosteje je Pic del ulova pri lovu drugih Šparidov in ostale ribe. Izbor vab za Pica je precej raznolik. Zagrize v školkje, rake, vse črve, še posebno na velikega morskega črva. Vabo vzame previdno, jo počasi požira in prav tako vleče laks. Preden damo kontro je potrebno nekaj časa počakati saj mu v nasprotnem primeru potegnemo vabo iz ust in z ulovom ni nič. Ko je zateg uspešen je Pic na drugi strani laksa zelo borben in se, če mu dopustimo, zavleče v kakšno razpoko iz kjer ga ne bomo več dobili. Pica manjšega od 15 dag. bi bilo najbolje izpustiti nazaj v morje, da še malo zraste.

So glavočem podobne ribe, ki se zadržujejo v prvih nekaj metrih globine.So kot glavoči sluzave in nimajo bodic.

Od glavočev se ločijo, da nimajo trebušne plavuti zrasle v prisesek, ampak jo imajo nitasto in služi kot hodilke. Na glavi imajo večinoma daljše izrastke. So male ribe, ki zrastejo največ do 30 cm.

Živijo v celem Jadranu, najraje ob pomolih med travo, v razpokah in v večjih polžjih ter školjčnih lupinah.

So zelo požrešne in jedo vse. Nekatere vrste z ostrimi zobmi trgajo alge s kamnov in kose mesa iz mrtvih rib.

Pri ujeti babice pazimo, da nas ne ugrizne, zaradi tega, ker če nekaj ugrizne zlepa ne spusti in ker ima zobe ostre kot britev. Zelo ostre zobe ima babica huhorica (hrv. ime).

Za hrano se skoraj nikoli ne uporabljajo, ker so male in imajo tudi zelo mehko meso. Pogosteje jih imajo v akvariju, ker so trdožive, nezahtevne in prilagodljive.

Na tej sliki je črnoglava baica. Je pri nas najmanjša vrsta, ker zraste le 4 cm v dolžino.

Ang.: Striped seabream
Nem.: Marmorbrasse
Francosko: marbre
Italijansko: Mormora

Ovčica dejansko nima kaj dosti veze z dejansko kopensko ovco. Ime je dobila zato, ker iz profila spominja na njeno štirinožno soimenjakinjo. Najraje išče hrano po kakšnih peščenih ali muljastih zalivih, kjer išče razne rakce in črve. Je precej plašna riba, toda ko rije po dnu, ko kak pujsek se njena plašnost omili, ker je prezaposlena in takrat se kaj lahko zgodi, da vmes pograbi še hrano, ki ima čisto po slučaju še trnek in laks. Pogosto jo spremljajo Fratri, ki ji kakšen zalogaj tudi radi izmaknejo.

Telo ovčice je ovalne oblike in bočno sploščeno. Je sivo-srebrne barve z zlatim sijem. Po bokih ima 10-13 vertikalnih črnih prog. Glede na telo je glava precej velika, lahno zaobljenega gornjega profila. Usta so dolga in šilasta, zobje konični ustnice pa debele. Oči ima dokaj majhne. Prsne plavuti ima kratke, repna pa je velika in dvokraka.
Zraste do 45 cm dolžine in teže 2kg. Povprečen primerek pa je težek 20 dag. Mresti se spomladi in poleti. Tako kot Orada je hermafrodit in med odraščanjem menja spol. v drugem letu življenja dozori kot samček, spol pa zamenja v samico pri dolžini okoli 25 cm.

Naseljuje vzhodni Atlantik od Biskajskega zaliva do juga Afrike, Mediteran, razen Črnega morja, Rdeče morje ter tudi del Indijskega oceana. Na Jadranu jo najdemo vzdolž vse obale, glavna prebivališča pa ima okoli rečnih ustij. Poznana lovišča so okoli Zadra, Tarski zaliv in Limski kanal, ustji Neretve in Cetine. Prijajo ji oslajene vode in zalivi, izogiba se strmim, kamnitim terenom izpostavljenim udarom morja. Čeprav zaide do 15 metrov globine se praviloma drži plitvega morja. Zadržuje se na muljastem in peščenem dnu. Prav tako jo lahko najdemo na livadah posidonije ki imajo še oaze mulja in peska.

Ovčica je jatna riba. Hrano išče na dnu, predvsem so to razni rakci, črvi in školjkice. Z svojimi karakterističnimi ustmi rije po morskem dnu in ga prekopava ter s tem ustvarja dimno zaveso. Ko sem bil prvič na Pagu, se spomnim, da če si šel in malo razkopal ali razpihal pesek na dnu so takoj prišle ovčice in začele na tistem delu iskat hrano. Eno sem mislim da celo ujel enkrat.
Pogosto se gibljejo v spremstvu drugih rib kot je Fratar, Pic ali Orada.
Najboljši čas zalov Ovčic je jesen in začetek zime, oz. najbrž tudi pomlad pred sezono. Takrat je morje še dovolj mirno, ker ni kopalcev, da se ovčice zadržujejo v plitivnah. Jeseni tudi južni vetrovi dodobra premešajo pesek na dnu in s tem na dan pride hrana, ki jo ovčica intenzivno išče brez velikega truda. Poleti so aktivnejše, ko maestral popoldne zamotni plitke zalive. Druge ribe se ponavadi iščejo po puntah in rtih, ovčico pa ne. Njo se išče v samem zalivu. Lovi se jo podnevi in ponoči.
Vaba so lahko razni črvki, kot je bibi, veliki črv Eunice, potem raki samotarji, kozice in dagnje. Nikakor pa se ne more odreči tako imenovanemu raku gamborju, to ni tista prozorna kozica, ampak nek drug rakec, ki je skoraj prozoren, ki naslejuje predvsem ustja rek v sami plitvini. Domačini mislim, da jih lovijo tako, da gazijo po plitvini in ko zaprejo z gazenjem luknje v katerih so gambori le ti pridejo na površje, ter se jih nato samo pobere z roko. Zagrize tudi v kako drugo vabo kot je trak lignja, toda redkeje.
Ovčica je bolj sproten ulov kot namenski, ker so njene jate precej razpršene in niso številčne. Če se ulovi nekaj primerkov je to že kar uspeh. Dobra stvar je, da tam kjer je ovčica so tudi drugi Šparidi, posebej Orada. Lovi se z lahkim odmetom, na grunt.

Meso ima lahko prebavljivo in največ se pripravlja na lešo ali na gradele.

(Lophius budgassa)

Angleško: Angler, Monkfish

Nemško: Seeteufel

Hrvaško: Grdobina, žaba

Ime grdobina ali žaba je dobila po svojem videzu, ki je vse prej kot privlačen. Toda čeprav je grda, velja za poslastico.

V Jadranu živita dve vrsti morskih žab, ki se v glavnem ločita le po velikosri , ker Grdobina Žutka(Lophius budegassa) zraste do 70 cm, grdobina mrkulja(Lophius piscatorius) pa bi lahko zrasla več kot 2 m.

Ker sta si tako podobni bom sedaj opisal skupne značilnosti.

Je svetlo rumenkasta z več različicami; prilagojena je barvi okolja, kjer živi, to je mulju ali pesku.Uvrščamo jo med globinske ribe, ker je najpogostejša na morskem dnu med 30 do 150 m globine, vendar pridejo posamezni primerki tudi le 5 m globoko, vendar so ti večinoma manjši.

Je plenilec, ki na svojo vabo čaka zakopana v pesku ali mulju. Za privabljanje manjših rib in rakov uporablja izrastek na glavi, ki spominja na črva. ko riba sunkovito odpre veliki gobec in vsesa vse okoli vanj.

Pri snemanju ribe iz trnka pazimo na velik trn na vsaki strani glave, ki sicer ni strupen, ampak lahko povzroči neprijetno poškodbo. Morsko žabo lovima na pri ribolovnih tehnikah opisan povraz. Pazimo, da ne uporabimo isto velikih trnkov. Največjega damo vedno spodaj, najmanjšega pa zgoraj.

Za vabo uporabimo manjšega lignja ali kos katere koli ribe, ker ni izbirčna.

Pri lovu morske žabe lahko dobimo tudi druge ribe, ali se lahko zgodi celo, da na trnek dobimo manjšo ribo, katero nato žaba požre in imamo dve ribi namesto ene.

Sedaj pa sliki od obeh vrst:

Ta in prejšnje so od velike žabe, ki lahko tehta 40 kg in več!!!

To pa je manjša vrsta, ki tehta največ 8 kg.

Nemško: Großer Roter Drachenkopf
Italijansko: scorfano rosso
Francosko: Rascasse rouge
Hrvaško: Škarpena
Angleško: Largescaled scorpionfish

Velika škarpena živi v celem Jadranu. Najraje se zadržuje na kamnitem in s čermi bogatem dnu, kjer najde dovolj vdolbin in previsov, v katerih se skriva. Najpogosteje jo ulovimo med 10 do 100 metri.Lahko ulovimo na plitvinah, vendar so tisti primerki manjši.

V bodicah na škrgah in hrbtu ima strup. Strup ni tako močan kot pri pajku, vendar je vbod zelo boleč.

Je rdeče do rdečerjave barve in temno pegasta. Ima zelo veliko glavo. Zraste več kot pol metra v dolžino, čeprav povprečno ni težja od pol kilograma.

Lovimo jo povraz, bolj ali manj slučajno, ker nam pri tem primejo skoraj vse vrste rib.

Za vabo uporabimo sardele, igle, velikega morskega črva, lignja, špara, itd. Trnek je lahko zelo velik, saj za škarpenina usta še največji ni prevelik.

Škarpena spada med tiste ribe, ki se zapletejo v mreže tako močno, da se ne morejo rešiti iz nje.

Ko vidimo škarpeno večinoma ne verjamemo, da jo pod vodo težko opazimo, vendar se odlično skrije z okolico. Včasih slišimo zgodbe od potapljačev, ki so položili roko na škarpeno, ker so mislili da je obrasel kamen na katerega bi se prijeli.

Strup se uniči pri kuhanju nad 45°C. Pri čiščenju moramo biti pozorni, saj deluje strup še dolgo po smrti ribe.

Angleško: Black scorpionfish

Nemško: Brauner Drachenkopf

Rjava škarpena je podobna veliki škarpeni, od nje se razlikuje po barvi. Je rjava, rjavo siva do rjavo rdeča.

Tudi ta škarpena je strupena in kot tudi pri njeni večji sestri strup razpade pri segrevanju.

Živi na plitvem obraslem dnu z veliko alg. To škarpeno še težje opazimo kot veliko, ker ima boljšo kamuflažo.

Zaplava do 50 m globoko, najpogosteje se zadržuje med 5 do 15 m, zlasti na strmih podvodnih stenah.

Kadar je razdražena razširi vse bodice.

Zraste do 30 cm. Na trnek se rada ujame v valovitem morju. Najboljša vaba so rakci in kosi ribjega mesa. Ima pomemben gospodarski lov, saj se je letno ulovi do 50 ton !!!. Najboljša lovišča so v srednji Dalmaciji.

V restavracijah jo pogosto prodajajo, kot škarpeno, ker je veliko cenejša. Meso se uporablja isto kot pri veliki škarpeni. Cenejša je od velike škarpene, ker je manjša in manj poznana.

]]> http://morski-ribolov.net/rjava-skarpena-2/feed/ 0 http://morski-ribolov.net/zvezdogled/ http://morski-ribolov.net/zvezdogled/#comments Thu, 05 Mar 2009 23:18:09 +0000 kr'en http://jure.gasparut.eu/?p=147

(Zvezdogled, bežmek, čača, čačak, batoglav)

Angleško: Atlantic stargazer

Nemško: Himmelsgucker

Je rahlo strupen in pik povzroči lažje vnetje

Zvezdogled živi povsod v Jadranskem morju. Njegovo življenjsko okolje je peščeno, blatno dno do 200 m globoko. Tam se zakoplje do oči v pesek in s kožnim priveskom privablja drobne ribice k ustom, podobno kot morska žaba.

Ima kijasto telo. Glava je nekoliko štirioglata. Na njej sta dve nazaj štrleči bodici. Usta in oči ima na zgornji strani glave, zaradi česar je dobil ime. Telo je svetlo rjave peščene barve. Prva hrbtna plavut, ki je zvečina hrbtno zravnana, nosi štiri bodice in je črna. Ni jasno ali je rahlo strupena ali povzroča vnetje sluz, ki pride pri vbodu v rano.

Ulovima ga večinoma na povraz, ker je pogostejši na globokem dnu, kot na plitvini. Ulovimo ga redko, ker ni tako požrešen, kot pajek in, ker zaradi zgoraj opisanega lova na ribice zgrabi vabo le, če je v bližini ust. Glede vabese najboljše obnesejo ribice.

Zraste do 40 cm in do pol kilograma teže, ker ima mesnato meso. Namernega lova nanj ni.

(Zubatac)

Ang.: Common dentex
Ital.: Dente commun
Nem.: Zahnbrassen
Fran.: Dentice

Zobatec, imenujemo ga tudi Car, Zobar,Zubatac, pa še kak izraz bi se gotovo našel, je gotovo najbolj zaželjena riba s strani ribičev. Mislim, da ga ni ribiča, ki ne sanja, da ga bo nekoč ujel. In tudi sam prav nič ne odstopam od tega. Poleg tega, da je zelo lep na pogled, je tudi okusen in je v samem vrhu okusnosti med ribami Jadrana.

Telo ima bočno sploščeno ovalne oblike. Barv je lahko zelo različnih, odvisno od njegove starosti in okolja v katerem prebiva. Mlajši primerki so bolj svetlih tonov (sivo-zlatih), tisti v fazi “pubertete” so bolj rožnatih barv, pri odraslih pa prevladujejo na hrbtu plava barva z vertikalnimi progami rdečkastih barv. Manjše in večje črne pike so raztresene po zgornjem delu telesa in tudi po glavi. Boki so svetlejši, trebuh pa je belo-srebrn. Na glavi prevladuje močna čeljust z ostrimi zobmi v njej, ki z lahkoto pretrgajo laks. Visoko na glavi se nahaja  malo oranžno oko za katerim se nahaja značilno zatemnenje.

Na živem, sveže ulovljenem zobatcu se ves razpon čudovitih barv zelo lepo vidi, medtem ko ima zobatec v vodi, na dnu, veliko bolj izgled svojega okolja.

Plavuti ima močne in velike, kar nakazuje na odličnega plavalca in lovca.

Zraste do 1m dolžine in 16 kg teže. Povprečni primerki pa so dolgi med 30 in 50 cm. Dandanes je zobatec nad 8-9 kg teže že trofejni.

Spolno dozori v drugem letu svojega življenja, mresti pa se spomladi in v začetku poletja. V tem času je zanj tudi predpisan lovostaj.

Razprostranjen je v vzhodnem Atlantiku od Biskajskega zaliva pa do Senegala, prav tako je prisoten v celem Mediteranu in Jadranu. Zaide do 100m globine, ampak najpogosteje se ga najde med 15 in 30 metri v toplejšem delu leta. Pozimi gre globlje od 30m, čeprav se zna zgoditi, da zaide kakšen primerek tudi plitveje.

Prebiva povsod v večjem številu pa na pozicijah kot so razni podvodni grebeni, ki se iz globin vzdigujejo na nekaj metrov globine.  Najdemo ga tudi v kanalih, izpostavljenih rtih in pa tudi na najbolj odročnih “hridih” (čer??) sredi morja. Ljubi trde, položne, obrasle predele in bližino kamnitih tvorb kot so razni useki kamor se lahko skrije. Izogiba se prestrmih terenov, ki se hitro rušijo v globino.

Najdemo ga okoli Kornatov, Dugega otoka, prek Ista, Škrde, Molata, Paga, okoli Kvarnerskih otokov in vzdolž Istre. V glavnem se najde povsod tam kjer se ne da loviti s tramato.

Zobatec je izrazit predator, pri hranjenju ni izbirčen, najraje pa ima živ zalogaj ali pa dobro imitacijo le tega. Če ima možnost sigurnega skrivališča in obilje hrane, se lahko prilagodi vsakršnemu terenu. Je teritorialen, živi na nekem področju, ki ga ne zapušča, ga brani in se okoli njega tudi hrani. Ko krene v lov je hiter in okreten ter ne traja dolgo, da si napolni želodec. Če ga na nekem teritoriju izlovimo se težko spet vrne. Možnost ulova je največja tam kjer je številen, saj med primerki vlada rivalstvo in so zato bolj pohlepni in manj oprezni. Lovi se ga lahko celo leto, pozimi globlje, poleti plitkeje.Čas intenzivnega lova je jesen in konec poletja.

Ulovi se ga na parangal, povraz in odmet. Toda pravi lov na Zobatca je z težko panulo in živo vabo, kot je ligenj ali igla. Ulov zobatca na ostale načine je bolj kot ne slučajen. Če se malo dodtaknem še vab; najbolje je , da je vaba živa ali pa vsaj zelo dobra imitacija žive, prav tako “Car” ni izbirčen in bo prijel na lignja, iglo, kos velikega črva in hobotnico.

Ta na spodnji sliki (katerega nisem ujel jaz) je bil mislim da celo ujet na Bibija z obale

Poleg navadnega zobatca poznamo tudi Zobatca Krunaša (Dentex gibbosus), ki ima na glavi kakor nekakšno grbo

Ter tudi zubatca rumenega (dentex macrophtalmus), hrvaško se mu reče Zubačić rumeni. Ta zaide globlje tudi do 200 metrov globine in je manjši od onih dveh, doseže do 1 kg teže. Je slučajen ulov pri lovu drugih rib.

Zobatcu je zelo podoben tudi Pagar, ki ga dostikrat zamenjajo z njim.